Navigation Vsebina Aktivnosti v Avstriji

Nebeški užitki

Strogi postni predpisi, narava kot božje delo in dolga tradicija – to so sestavine, zaradi katerih je samostanska kuhinja že od nekdaj posebno eksperimentalno področje. Avstrijski samostani pri tem niso nikakršna izjema.

Samostan Schlierbach © BMLFUW/Rita Newman
Poudarek je na bistvenem - to je bila velika želja sv. Benedikta. V svojem do današnjih dni veljavnem pravilniku Regula Benedicti je razvil koncept o vzreji in meri, kateremu naj bi bila podrejena tudi prehrana. S tem je bil podan znak za začetek nadvse kreativnega kulinaričnega razvoja - ki je zadrego prostovoljnih omejitev izkoristil za pametno rešitev.

Karseda naravne in čiste po okusu so kulinarične specialitete, ki se danes prodajajo širom Avstrije v različnih samostanskih trgovinicah. Tu je mogoče najti domačo marmelado in čiste jabolčne sokove, rahle medenjake in sadjevce, kanoniški kruh iz St. Floriana, jelenovo salamo iz St. Lambrechta ali pirino žganje iz samostana Zwettl. Skorajda ni samostana, ki ne bi prideloval svojih specialitet.

Seveda pa so bili recepti in izdelki samostanskih kuhinj in kleti že od nekdaj zelo razširjeni. To nam dokazuje vpogled v staro avstrijsko kuharsko knjigo: ta vključuje številne jedi kot so frančiškanski rezanci, poganski žganci, kapucinske kardinalske rezine, karmeličanska torta, krivoverska juha, Martinova gos, minoritska juha, prelatska žemljica ali božični kolač iz kuhinje cerkva in samostanov.

Samostanska kuhinja pa seveda pomeni tudi postno kuhinjo, ki je kot naročena za danes rastočo povezavo med wellnessom in užitkom. Izbrana prefinjenost Martinove gosi je v samostanski kuhinji - kot zadnja dovoljena dobrota pred šesttedenskim postom v adventu - prav tako obhajana kot prefinjenost postnih jedi. Menihi iz srednjega veka so znali prefinjeno kuharsko umetnost uskladiti z redovnimi pravili in se tako tudi v postnem času okusno prehranjevati. Saj vendar velja, da si je s hrano mogoče dušo privezati.