Jodlanje na avstrijskem Štajerskem

Håi-hudiridi-dia-hudirididia-håidladi-Ålm! Leta 1893 je prišlo do poziva k zbiranju avstrijskih štajerskih jodlarjev in vriskačev. Kdor lahko kakorkoli prispeva, naj se oglasi: odziv je bil veličasten – odkrili so zaklad kmečke kulture življenja. Arhaično in hkrati umetelno se je odprl rog obilja avstrijske muzikalnosti, ki je vplival na komponiste, kot so Gustav Mahler, Richard Strauss in Ernst Krenek.

Jodlanje je ena najstarejših oblik komunikacije nasploh – in verjetno najglasnejša, ki jo lahko dosežemo samo z glasom. Imena kot „alpski krik“ ali „klic živini“ pričajo o svoji funkciji sporazumevanja v hribih, od kmetije do kmetije, od koče do koče in čez doline. Zaradi nepretrgane menjave med glasom iz prsi in iz glave in zloga „I“, ki zveni posebej visoko in poudarjeno, doseže jodlar velike razpone. Naslovnike opozarja nase, slednji pa nato odgovorijo. Tudi živina na tak klic reagira vsaj z zmajanjem glave in nato, kot znak za pastirje in pastirke, zaigra s svojimi zvonci okoli vratu.

Zares pod kožo nam zleze večglasno jodlanje. Pevci stojijo v krogu, eden od njih začne s temo, glasno in jasno. Ostali glasovi se pridružijo, pojejo v isti ali pa nasprotni smeri: z zlogi in glasovi, ki se mogočno dvigajo med seboj ter z melodijami, ki so podobne vožnji navkreber in v dolino. Ob zaključnem akordu pobegne glas še enkrat visoko navzgor, v bistro veselje vriskanja in vznesenost planinskega sveta, s čemer veliko jodlarjev zaključi na to besedo. To je petje z vso energijo z globokim razponom: jodlanje premakne telo v vibrirajoče nihanje in celega človeka v meditativno sproščujočo harmonijo. Note so prisotne le kot približna opora. Pomembna je pripravljenost, da se pri tem petju in klicanju med seboj poslušamo in se skupaj z drugimi z vso močjo odpremo. Vsak, ki si upa biti originalno glasen in varno tiho, lahko jodla.