Navigation Vsebina Aktivnosti v Avstriji

Arhitektura s pridihom tujine

Avstrija, ki slovi kot dežela kulture, se za ta sloves nima zahvaliti le glasbi, književnosti in upodabljajoči umetnosti. Tudi arhitektura zavzema vidno vlogo. Če pogledamo v preteklost, opazimo, da je stik z drugimi kulturami življenjskega pomena za nadaljnji razvoj umetnosti, kar brez izjeme velja za vse umetnostne smeri.

Wood Architecture in Vorarlberg © Österreich Werbung/Peter Burgstaller
Wood Architecture in Vorarlberg © Österreich Werbung/Peter Burgstaller
Vienna State Opera © Österreich Werbung/Viennaslide
Vienna State Opera © Österreich Werbung/Viennaslide
City of Salzburg © Salzburg Tourismus
City of Salzburg © Salzburg Tourismus
Na gradbišču salzburške katedrale je morala leta 1620 vladati prava jezikovna zmeda: domači gradbeni delavci so z roko v roki sodelovali z vojaki iz različnih dežel, delo pa je potekalo pod budnim očesom italijanskega stavbenika. Santino Solari je bil takrat zelo zaposlen mož, kajti konec koncev ni bil zadolžen le za izgradnjo salzburške katedrale, temveč tudi za obnovitev celotne mestne utrdbe.
Kot Solari so v naslednjih desetletjih v cesarstvo prišli mnogi italijanski arhitekti, ki so Avstriji dali baročni sijaj, po katerem je znana še danes. Na Dunaju je pri izgradnji dvorne cerkve (Kirche Am Hof) in Leopoldinskega krila Hofburga sodeloval Filiberto Lucchese, pod vodstvom Carla Antonia Carloneja je samostan Sankt Florian zacvetel v baročnem sijaju, Domenico Martinelli pa je dal palači Liechtenstein blišč in dostojanstvo. 

V času baroka so kupovali arhitekte, kot danes nogometni klubi kupujejo svoje legionarje. Vsak knez ali škof, ki je dal kaj nase, je gradil 'à la italianità'. Med arhitekti je še posebej izstopal Johann Lucas von Hildebrandt iz Genove. Hildebrandt je prišel na Dunaj in pustil svoj pečat na mnogih pomembnih zgradbah, kot so Belvedere, Petrova cerkev, palača Schwarzenberg, grad Hof v Spodnji Avstriji in grad Mirabell v Salzburgu.
 
Zahvala za to kulturno izmenjavo brez primere gre predvsem cesarjem Leopoldu I., Jožefu I. in Karlu IV., ki so bili pravi kulturni navdušenci. Imeli pa so tudi močne politične interese: želeli so se postaviti ob bok svojemu francoskemu rivalu, Ludviku XIV. Tako so gradili baročne reprezentančne objekte, kot je grad Schönbrunn, ki so se zlahka kosali z razkošnimi palačami Sončnega kralja.
Barok je v Avstriji brez dvoma napolnil žile arhitekturne zgodovine s svežo krvjo. Pred tem so dolga stoletja gradili po starem, brez mediteranskega pridiha v načrtih gradnje.
 
Z barokom se je začela kulturna izmenjava, ki je zajemala tudi nove pobude iz Avstrije.
 
Z dunajskim klasicizmom se je avstrijska arhitektura razširila po kronskih deželah. Vpliv Avstrije je postal v drugi polovici 19. stoletja še bolj izrazit: po celotnem avstroogrskem cesarstvu so se razširila mesta. Mestna obzidja so padala drugo za drugim, uredili so bulevarje in trge ter povečali četrti, da so zadovoljili potrebe vedno večjega števila meščanov.  Zgledovali so se po Dunaju, kjer je ulica Ringstraße s svojimi razkošnimi zgradbami predstavljala blišč cesarske metropole. Najboljši evropski arhitekti so delali za dvor: npr. Gottfried Semper,ki je najprej delal v Dresdnu in Zürichu, ali pa Danec Theophil  Hansen, ki je študiral in gradil v Atenah in na Dunaju poustvaril arhitekturo grške antike. V tem času so dobila novo podobo tudi mesta Praga, Brno, Krakov, Lvov, Trst, Zagreb, Bratislava in Budimpešta. V vsa ta mesta se je z velikanskimi upravnimi in kulturnimi zgradbami naselil „slog Franca Jožefa“.
 
Umetniška smer, ki se je rodila na Dunaju in močno vplivala na Evropo in celo Ameriko, se imenuje secesija (1890-1910). Danes lahko cvetlični stil dunajske secesije občudujete na stanovanjskih zgradbah ob dunajski tržnici Naschmarkt, cerkvi Steinhof ali na dunajski zgradbi Wiener Secession z značilno zlato kupolo. 

V zadnjih 20 letih je Avstrija doživela novo arhitekturno pomlad. In to v pravem pomenu besede: doživeti morate futuristične zgradbe kot so galerija Kunsthaus v Gradcu, muzej Lentos in center Ars Electronica v Linzu ali hipermoderna vladna četrt v St. Pöltnu. Iz Predarlske (Vorarlberg) pa se po Evropi širi nova arhitekturna smer, ki temelji na leseni gradnji in tvori simbiozo s pokrajino, zgodovino regije in identiteto prebivalcev. V skladu z motom: „Ni človek tu zaradi arhitekture – arhitektura je tu zaradi človeka!“