Navigation Vsebina Aktivnosti v Avstriji

Avstrijska kuhinja – zgodba o umetnosti

„Človek je, kar jé.“ Gre za znani izrek globokega pomena. Pravijo, da se najpozneje pri hrani izkaže, kakšna je dežela. Kaj nam potem lahko o Avstrijcih izdajo mnoge regionalne specialitete? Prav gotovo to, da so uživači in da ljubijo svojo domačo kuhinjo.

Wiener Schnitzel © Österreich Werbung  Eisenhut & Mayer
Wiener Schnitzel © Österreich Werbung Eisenhut & Mayer
Apricot Dumplings © Österreich Werbung  Eisenhut & Mayer
Apricot Dumplings © Österreich Werbung Eisenhut & Mayer
Linzer Torte ©  Österreich Werbung  Wolfgang Schardt
Linzer Torte © Österreich Werbung Wolfgang Schardt
S hrano se tudi identificiramo, hrana pooseblja pripadnost družini, kulturnemu krogu in narodni enotnosti. Kar so za Britance ocvrta riba in krompirček, za Američane hamburgerji, je za Japonce suši in za Avstrijce njihov zrezek. 
 
Kulinarične specialitete so zaščitni znak vsake dežele oz. regije. Veliko nam povedo o duši neke dežele in o njeni odprtosti za druge kulture. Zato lahko iz povezave med kitajskim sadežem (marelico), rastlino iz Indijskega oceana (sladkorjem) in češko kuharsko idejo (cmoki) nastane zaščitni znak slikovite rečne pokrajine Wachau.
 
Mnogo receptov in jedi, ki jih danes štejemo med tipične avstrijske specialitete, ne bi nikoli nastalo brez medkulturne izmenjave.
Prav Avstrijci so že od nekdaj mojstri v tem, da na krožniku postrežejo najrazličnejše kulturne vplive. Branje avstrijskega jedilnega lista je kot potep po evropski kulturni zgodovini, kot potovanje v preteklost.
 
Na primer slavni dunajski zrezek. Ta ne izvira z Dunaju, temveč iz Benetk. Italijanski kuharji so že v 16. stoletju pripravljali meso, posuto z drobtinami belega kruha, pred tem pa so to verjetno delali tudi že židovski prebivalci v Istanbulu. Legenda pravi, da je zrezek v Avstrijo prinesel avstrijski feldmaršal Radetzky okrog leta 1857. Tu so jed v času cesarstva tako izpopolnili, da je postala to, po čemer je danes znana: avstrijska specialiteta brez primere.
 
Prav tako je preko državnih meja znana tudi linška torta. Ime je dobila po glavnem mestu Gornje Avstrije. Recept za to torto velja za najstarejši zapisani recept za torto na svetu. Ta dobrota pa je zaslovela po zaslugi nekega frankovskega slaščičarja: Johann Konrad Vogel je leta 1822 začel delati pri linški slaščičarski vdovi Katherine Kreß. In tu se je tudi začela zgodba o uspehu. Danes je linška torta na prav tako dobrem glasu kot sacherjeva torta in je tudi priljubljen in okusen spominek iz Avstrije.
 
Čokoladna peciva niso iznašli na Dunaju, so pa tam ustvarili legendarno sacherjevo torto. Nabriti kuharski pripravnik Franz Sacher je leta 1832 prvič spekel to torto, ki je navdušila predvsem z okusom in obliko. Za to, da je sacherjeva torta postala najbolj znana čokoladna torta, pa gre zahvala sinu kulinaričnega mojstra Eduardu Sacherju. Konec 19. stoletja mu je uspelo, da je čokoladna torta postala znana skoraj povsod, s tem se je začela njena pot neskončnega uspeha.
 
Cmoke dandanes najdete na jedilnih listih po vsej deželi. Zgodovina cmokov se je začela na bregovih jezera Mondsee v Gornji Avstriji, kjer se je pred skoraj 4000 leti v koliščarskih naseljih naselil kamenodobni človek. Tam so med izkopaninami našli prazgodovinske ostanke cmokov. Koščki testa vsaj nakazujejo, da so nekoč morda obdajali sadje ali meso. Očitno je cmok pravi (Gornje) Avstrijec. Pravzaprav je to vseeno. Izraz je vsekakor izpeljan iz srednjevisokonemške besede „knode“, ki je označevala vozel. Prvo upodobitev kuhane kroglice iz testa pa najdemo na Južnem Tirolskem na freski v grajski kapeli gradu Hocheppan. Ne glede na to, ali cmok izvira iz obrobja Alp ali ne, danes je tipična mednarodna jed. Najdemo ga v nemški, izraelski (macesovi cmoki) in ameriški kuhinji (mesne kroglice).
 
Na zahodu Avstrije delajo začinjeno, dišečo specialiteto: gorski sir (Bergkäse). Sir sicer izvira s Srednjega vzhoda, tam so že v kameni dobi spoznali hranilno vrednost mleka. Na področju Alp se je recept že zelo zgodaj uveljavil iz čisto praktičnih razlogov: surovino, mleko, je na planšarijah enostavno pridelati, narejeni trdi sir pa je dolgo obstojen. Tako je sir omogočil preživetje v alpskih pokrajinah. Danes pa za zaželeno raznolikost okusov poskrbijo različne vrste trav in zelišč, ki jih krave najdejo na planinah.

Majhna dežela, sijajne jedi, okusni recepti