Navigation Vsebina Aktivnosti v Avstriji

Cesarica Elizabeta "Sisi"

Rojena 24. decembra 1837 v Münchnu. Umrla 10. septembra 1898 v Ženevi. „Prebudila sem se v ječi, na moji roki so okovi. In moje hrepenenje je vedno močnejše. In svoboda! Odvrnila si mi hrbet!“

 © Österreich Werbung/Trumler
Ko se je v Münchnu rojena Elizabeta iz hiše Wittelsbach leta 1854 poročila s cesarjem Francem Jožefom I., se ni zavedala, kaj jo bo doletelo. Prvotno se bi naj cesar poročil z njeno sestro Helene, vendar se je 23-letnik v Bad Ischlu zaljubil v komaj 15 let staro Elizabeto. Cesarska vila v Bad Ischlu s parkom še danes ohranja spomin na Elizabeto.

„Prebudila sem se v ječi“ – mlada cesarica na Dunaju

Poroka je bila na Dunaju. Mlad cesarski par je odslej bival v dvorcu Schönbrunn in v palači Hofburg. Dunajski dvor je veljal za najbolj konservativnega v Evropi in Elizabeta je trpela zaradi stroge dvorne etikete, ki jo je uteleševala cesarjeva mama Zofija. Vendar tudi zakon ni bil srečen. Pedantnemu cesarju, katerega interesi so bili v prvi vrsti podrejeni vojski, je nasproti stala mlada ženska, ki so jo navduševali mitologija, zgodovina in literatura. Vzgojo otrok – Elizabeta je v prvih letih zakona rodila hčerki Zofijo in Gizelo ter sina Rudolfa – je prevzela tašča Zofija. Kolikor pogosto je mogla, je Elizabeta pobegnila v Laxenburg pri Dunaju. V prostranem parku z ribniki in neogotsko palačo Franzensburg je lahko Elizabeta uživala v svoji veliki strasti, jahanju.

Prva leta njenega zakona so bila politično zelo  turbulentna. V tem času je habsburška monarhija izgubila svojo prevlado v Evropi in po težkih vojaških porazih izgubila italijanska ozemlja. Franc Jožef je posvetil Elizabeti le malo časa; njegove zunajzakonske afere so jo globoko prizadele. Elizabeta je zbolela in postala depresivna, začela pa je tudi potovati, da bi tako pobegnila utesnjenosti Dunaja.

„Zgradila si bom ladjo“: želja po svobodi in lepotni kult

Na novo pridobljena svoboda je Elizabeto spremenila v samozavestno žensko, ki je svoje življenje vedno bolj samostojno oblikovala. Pretirano se je posvečala svojemu zunanjemu videzu in dosegla legendarni kult lepote, ki si je utrl pot v zgodovino. Njen ideal lepote je bil za tisti čas neobičajen: opredelila ga je kot naravnega in individualnega. Poseben kult je Elizabeta razvila okrog svojih dolgih las in ozkega pasu. Njena osebna frizerka je morala skriti izpadle lase, da bi s tem preprečila izpade jeze. Da bi dosegla obseg pasu 51 cm, je nosila tesen korzet, se pretirano ukvarjala s športom in stradala daljše obdobje. S pobegom pred dvorno etiketo je postala žrtev svoje obsedenosti z lepoto in tožila, da je „sužnja svojih las“.
Na dunajskem dvoru pa se je Elizabeta uprla. Dosegla je soodločanje pri vzgoji svojih otrok in zahtevala, da lahko o osebnih zadevah in kraju bivanja odloča sama. Učila se je grščino in madžarščino in bila tesno povezana z madžarskim grofom Andrássyjem, ki je kasneje postal prvi madžarski ministrski predsednik. Pri Francu Jožefu je odločno zahtevala spravo med Avstrijo in Madžarsko, ki je nenazadnje pripeljala do ustanovitve avstrijsko-madžarske dvojne monarhije. Od tega trenutka je bila Elizabeta tudi kraljica Madžarske, naziv, ki ga je vedno nosila s ponosom.

„Kraljica tvojega srca ti je naklonjena“: prijateljica cesarju

V naslednjih letih se Elizabeta ni več vključevala v dnevno politično dogajanje. Še enkrat je postala mati. Drugače kot pri njenih prvih otrocih je pri Mariji Valeriji od začetka prevzela njeno vzgojo. Franc Jožef je želel Elizabeto vezati na Dunaj in ji zato podaril vilo Hermes. Vilo, ki je umeščena zahodno od Schönbrunna v naravnem rezervatu Lainzer Tiergarten, je zgradil znan arhitekt Carl von Hasenauer, ki je zasnoval tudi znamenito krožno cesto okoli centra mesta. Vila še danes daje vtis cesarskega bivanja onkraj dvornih norm. Kakorkoli, vila je bila bolj odraz okusa arhitekta kot okusa tiste, ki jo je dobila v dar, zaradi česar je Elizabeta v njej le redko bivala. Elizabeta se tudi ni več želela odpovedati svojim obsežnim potovanjem in je aktivno podpirala odnos med cesarjem in mlado igralko Katharino Schratt, s čimer je še naprej nemoteno uživala svojo svobodo. Po samomoru njenega sina Rudolfa leta 1889 so postajala Elizabetina potovanja vedno bolj nemirna. Mučile so jo depresije in hrepenela je po smrti …

„Najbrž bo prišla zadnja solza kot biser nekoč k tebi“: smrt v Ženevi

Italijanski anarhist Luigi Lucheni je že dalj časa želel opozoriti nase s spektakularnim atentatom. Ko je francoski prestolonaslednik predhodno zapustil Ženevo, je Lucheni iz časopisa izvedel za prisotnost Elizabete v mestu. Bil je 10. september 1898, ko je želela vstopiti na ladjo in se vrniti v Montreux, od koder je dan prej pripotovala. Lucheni se je vrgel na cesarico, ki jo je spremljala le ena dvorna dama, in ji zabodel pilo v srce. Komaj dve uri kasneje je skoraj 61-letna Elizabeta podlegla poškodbam. Njeno truplo so prepeljali na Dunaj, kjer so jo pokopali v cesarjevi grobnici.

Elizabeta je bila 44 let cesarica imperija v zatonu. Družinske in reprezentativne naloge, ki so bile s tem povezane, so jo ovirale pri uresničevanju njenega hrepenenja po svobodi. Nepriljubljeni vlogi cesarice je nenazadnje poskušala ubežati v svoji poeziji, v kateri se je ponovno rodila kot vilinska kraljica Titania.

„Galeb, ki ne pripada nobeni deželi“: mit cesarice Sisi

Za njene sodobnike je bila najlepša ženska Evrope. Obdobje, ki je sledilo, je ustvarilo kult Sisi in izumljalo vedno nove lastnosti: literarna dekadenca jo je povzdignila v melanholično in v umetnost zaljubljeno fatalno žensko, in avstrijski film iz 50-ih let o Sisi je ustvaril simbol za žensko samouresničitev in upor, ki je presegel v filmu vse prisoten kič okrog cesarice Sisi.

Jasno sliko je težko prikazati, kajti Elizabeta ni nadzirala le tega, kar je svet okoli nje izvedel, temveč je določala tudi, kar je zanamcem ostalo od njenih osebnih zapisov. Prepoved fotografiranja je njeno podobo že za časa njenega življenja zamrznilo kot brezčasno lepoto. Elizabeta je tako prikazana na osupljivo moderno ljubek način kot umetniška figura, ki je stoletje po njeni smrti že zdavnaj postala neke vrste blagovna znamka „Sisi“. Da je bila Elizabeta tudi inteligentna, nadarjena za jezike, načitana in politično aktivna, je dokazala šele mlajša generacija zgodovinarjev. In ustvarila je nove podobe: zmerno nadarjene pesnice, ki jo je navdihoval pesnik Heinrich Heine, ki je sodelovala pri najtežjih lovskih sledenjih in v starosti lirično odigravala mračne fantazije o smrti.

Muzej cesarice Sisi v dunajskem Hofburgu
Svet Habsburžanov