Navigation Vsebina Aktivnosti v Avstriji
close
Please choose your country:
Or choose your language:

Franz Liszt - njegovo življenje

Franz Liszt velja za eno najbolj vreščavih osebnosti med klasičnimi komponisti. Bil je posebnež in imel je mnogo oboževalk. Bil je virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, intelektualec, kozmopolit, ki je veliko potoval, in bil je predvsem človek, ki je neprestano komponiral.

Liszt Birthplace in Raiding © Günther Pint
Njegova glasbena stvaritev zajema 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih in 28 posvetnih zborovskih del, številne aranžmaje ter orgelska in druga dela. Liszt je utiralec poti za"simfonično pesnitev", kjer glasba postane pripovedni medij in opisuje scenske trenutke.

Franz Liszt je bil rojen 22. oktobra 1811 v gradiščanskem Raidingu, ki je bil takrat v madžarskem delu Avstrijskega cesarstva. Že zgodaj ga je oče, ambiciozen in strog učitelj glasbe, poučeval klavir. Preko Dunaja, kjer ga je med drugim učil Antonio Salieri, se je družina preselila dalje v Pariz. Zaradi njegove narodnosti so 12-letnemu čudežnemu otroku sicer preprečili sprejem na Pariški konzervatorij, a je njegov oče zato intenziviral vadbo.

Bivanje v Parizu
Liszt, ki se je zanimal za duhovne tokove svojega časa, je v Parizu navezal stike s mnogimi umetniki svojega časa. Vsekakor mu je poznanstvo z veličinami glasbenega življenja, kot so Frédéric Chopin, Hector Berlioz in Felix Mendelssohn Bartholdy pokazalo njegove lastne glasbene meje. Toda ta izziv ga je samo spodbujal naprej. V pismu svojemu učencu in prijatelju Pierru Wolffu je v maju 1832 napisal: 14 delata moj duh in moji prsti kot dva prekleta  [sic.] – Homer, biblija, Platon, Locke, Byron, Hugo […], Beethoven, Bach, Hummel, Mozart, Weber so vsi okrog mene. Študiram jih, jih opazujem, požiram z vnemo, poleg tega vadim 4 do 5 ur […]. Ah! Če ne bom znorel, boš ponovno našel umetnika!

Potovanja po Evropi
Naslednja leta so zaznamovala neutrudna potovanja, številne kompozicije in nastopi po vsej Evropi. Poročil se je s šest let starejšo Marie d'Agoult, z njo je imel tri otroke. Bivanju v Švici in Italiji so sledila številna mesta po celi Evropi. Po umetniški strani se je Liszt srečeval tako s kritikami svojega dela kot tudi nadvse velikimi uspehi. 1841/42 so ga kot pianista v Berlinu tako slavili, zlasti ga je častil ženski svet, da je Heinrich Heine skoval naziv "Lisztomanski".
Konec leta 1843 sta se Liszt in Marie d'Agoult ločila, ker mu Marie ni več hotela oprostiti ponavljajočih se skokov čez plot. Oster spor za skrbništvo za skupne otroke je dobil Franz Liszt, ki pa je nato otroke pustil pri svoji materi v Parizu.

Čas v Weimarju
Od 1843 do 1861 je bil Franz Liszt kapelnik v Weimarju in v tem času se je spoprijateljil z Richardom Wagnerjem, ki je kasneje, proti Lisztovi volji, poročil njegovo hči Cosimo. Zasebno se je v tem času povezal s temperamentno kneginjo Carolyne zu Sayn-Wittgenstein, v kateri je našel enakopravno sogovornico in hkrati podpornico njegove umetnosti. Leta v Weimarju so po umetniški plati najproduktivnejše obdobje Lisztovega življenja. V tem času so nastala njegova številna klavirska dela, dvanajst simfoničnih pesnitev, posvetna dela (pesmi, melodrame, moški pevski zbori) in duhovna glasba. A vendar: njegov ugled kot komponist je ostal majhen. Podobno je bilo z njegovim delom kot dirigent, ki je delno naletelo na naklonjenost, delno pa na ostro zavračanje. 36 krat je dirigiral opere Richarda Wagnerja ter poleg tega še dela Berlioza, Mendelssohna in Schumanna.

Preselitev v Rim
Po skorajda 20 letih v Weimarju se je Franz Liszt preselil v Rim - pravzaprav zato, da bi tam poročil svojo življenjsko družico Carolyne zu Sayn-Wittgenstein. Toda samo en dan pred poroko je Carolyne zaradi pritiska svoje družine, ki je bila proti sklenitvi zakonske zveze, umaknila svojo privolitev. Ta neuspeh je vplival na njuno zvezo, zaradi česar sta se na koncu razšla.

Liszt se je nato intenzivneje posvetil religioznim kompozicijam in cerkveno glasbenim delom. Papež Pij IX. mu je končno podelil nižje redove in čast opata, s čimer se je vendarle izpolnila Lisztova želja, da bi pripadal duhovnemu stanu. V teh poznih letih življenja je tudi njegova kompozicijska stvaritev, zlasti njegova orkestrska in duhovna dela, končno doživela priznanje. Leta 1886 je že hudo obolel potoval v Weimar, da bi obiskal Bayreutski festival pod vodstvom svoje hčere Cosime. Umrl je 31. julija, le nekaj dni po prihodu, in je pokopan na Bayreutskem mestnem pokopališču.