Poljub muze

Arheološke najdbe iz kamene in bronaste dobe, po originalnih načrtih ponovno zgrajene zgodovinske tirolske kmetije ter razkošne umetniške zbirke iz cesarskega časa je mogoče občudovati v Tirolskem muzeju. Majhna zvezna dežela Predarlberško se je v prvi vrsti zapisala arhitekturi, tu pa je mogoče najti tudi največjo zbirko avtomobilov znamke Rolls-Royce na svetu.

Kdor se rad smeje (in kdo se ne?), bo zanj v Muzeju karikatur v Kremsu, ki je zgolj eden od številnih zanimivih muzejev Spodnje Avstrije, kar najbolje poskrbljeno. Ob Gradiščanskem pa seveda pomislimo na Josepha Haydna. Baročna Haydnova hiša v kraju Eisenstadt/Železno predstavlja enega najpomembnejših kulturnih spomenikov vzhodne zvezne dežele.

Nadaljnja tematska paleta obsega Muzeje v Gornji Avstriji - od srečanja s primitivnimi ljudstvi pa vse do najnovejših tehnologij in digitalnega računalniškega sveta prihodnosti. Izmenjava med včerajšnjim in jutrišnjim dnem na Štajerskem poteka v posebej očitni obliki: galerija Kunsthaus Gradec v središču zgodovinskega starega mestnega jedra kombinira in kontrastira klasično z avantgardnim. 

V salzburških muzejih pa ni predstavljen zgolj Mozart, temveč tudi moderna umetnost, zgodovina „belega zlata" iz Keltskih časov oz. kmečka tradicija dežele Salzburg. Poleg nacionalne in mednarodne umetnosti muzeji na Koroškem predstavljajo življenje in delo v alpskem območju, a tudi kulture daljnih dežel, kot je to primer v Muzeju Heinricha Harrerja v Hüttenbergu.

Umetnost iz vseh obdobij, originalna mešanica slogov in zbirke svetovnega slovesa pa zaznamujejo muzejsko pokrajino na Dunaju. Muzejska četrt ni le največji sklop muzejev v Evropi, temveč lahko postreže tudi z drugimi superlativi: v Leopoldovem muzeju se nahaja ena najpomembnejših zbirk moderne avstrijske umetnosti - od Klimta, Kokoschke ali Gerstla do Böckla, Böhlerja ali Kubina - in z njo tudi največja Schielejeva zbirka na svetu.

Muzeji in galerije
Muzej v današnji obliki je otrok razsvetljenstva. Seveda so umetniške zbirke obstajale tudi že v preteklosti, vendar pa so se večinoma nahajale v zasebnih lasti, zato so bile javnosti nedostopne. Od 18. stoletja naprej so se počasi začeli zavedati pomena tovrstne oblike izobraževanja in hkrati odpirati vedno več zbirk tudi za širšo javnost. Za Avstrijo se je tovrsten razvoj začel s cesarjem Francem I. Štefanom, soprogom Marije Terezije. Za varovanje cesarskih zbirk je zaposlil strokovnjake, ki so delali kot kuratorji, hkrati pa so skrbeli tudi za večanje in bogatitev zbirk z nakupi in raziskovalnimi ekspedicijami. Več o tem