Navigation Vsebina Aktivnosti v Avstriji

Tradicija onstran popevk in limonad

Kjer nastajajo kmečki običaji, se razvija tudi tradicionalna ljudska glasba. Danes se ta del podeželske kulture ponovno oživlja, nadalje neguje in na novo interpretira.

Gladko in obrnjeno © Florian Schulte

Začetek in razvoj
Originalna in nekičasta ljudska glasba izhaja iz časov, ko ni bilo ne radija ne televizije in nenazadnje tudi ne prostočasnih dejavnosti, ki bi zapolnjevale večere. V tistih časih se je veliko kmetov učilo igranja glasbenega inštrumenta, da bi v temnih zimskih mesecih, ko na polju ni bilo dela, lahko ustvarjali glasbo in igrali. Tako je nastal glasbeni zaklad, ki se je ohranil vse do danes ter obsega čezmejni bavarski, avstrijski in švicarski prostor.

Če so bili pred 400 leti prevladujoči inštrumenti lajne in dude, tako so v začetku 18. stoletja prevladovale violine. S prihodom vojaških godb so gosli zamenjala pihala. Harmonika in oprekelj pa sta se resnično uveljavila šele v 20. stoletju. Danes se večinoma muzicira v formacijah, ki sestojijo iz inštrumentov, ki so ravno na voljo, pri čemer pa se z veseljem tudi eksperimentira.

Regionalno tipična ljudska glasba
Ker je različne oblike ljudske glasbe tako težko kategorizirati, jih pogosto opisujejo po regiji, iz katere prihajajo. Tako govorimo o „koroški"ali „tirolski pesmi", o „štajerskem" ali „innviertelskem plesu" oz. „pongauškem jodlanju".

„Nova ljudska glasba"
Od sredine 1980-ih let so se impulzi ljudske glasbe prenesli tudi v popularno glasbo. Lokalne tradicije ljudske glasbe so se pri tem pomešale z mladinsko glasbeno kulturo. Od leta 1990 so z enozložno naslovljenimi albumi („Most", „Pflug", „Luft", „Song") in lakonično samoironijo nase opozorili „Attwenger", ki so pionirji novega pristopa do ljudske glasbe. Od tedaj je „nova ljudska glasba" našla občinstvo, h kateri štejejo tako tradicionalni ljubitelji ljudske glasbe kot tudi sodobno usmerjeni poslušalci ter ljubitelji klasične glasbe.