Vožnja s sanmi, ki jih vlečejo psi v Avstriji – razburljiva izkušnja

Ampak gremo po vrsti. Kako je sploh prišlo do tega, da sem se znašla na saneh, ki jih vlečejo huskyji? Mož velikokrat razbere moje želje kar iz mojih oči – a ko mi je za božič podaril vožnjo s sanmi v Avstriji, sem bila najprej malce zmedena. Kar se tiče krotkih štirinožcev se namreč raje omejim na cartanje. Nekaj mi je bilo takoj jasno: vožnja s sanmi, ki jih vlečejo huskyiji, je precej naporna dejavnost.

Najprej me je malo stisnilo pri mojem netreniranem srcu. Spraševala sem se, če bom to telesno res zmogla. Moja kondicija res ni bila najboljša, prav tako pa nisem najbolj spretna pri takih in podobnih športnih aktivnostih. To tiho potrjuje kar nekaj poškodb. Ne glede na to sem pogumno pogledovala proti razburljivi dogodivščini, objela moža in mrzlično pričakovala skupno dogodivščino.

Matthias, naš vodnik – ki jih na Grenlandiji imenujejo musher - je iz boksov spustil dvanajst psov in vmes pripovedoval o tem, kaj imajo posebej radi in kakšne so njihove posebnosti. „Mojima“ huskyjema je bilo ime Aischa in Akon, on je bil pes vodnik in že pet let zvest Matthiasov spremljevalec. Kot »musherji v izobraževanju« smo napeto poslušali.

Prost pogovor in uvod v vožnjo s sanmi, ki jih vlečejo psi, sta se med seboj tekoče prepletala. Naučili smo se, kako privezati psa pred sani in katere ukaze je potrebno dajati med vožnjo. In – mogoče še najpomembnejše – kako se ustavimo: da bi zmanjšali tempo, smo morali stopiti na zavoro, ki se zarije v podlago. Mehanizem je sestavljen iz kovinskega dela, ki se zarije v podlago, šanir in vzmeti, ki je nameščena na koncu sani.

Tik pred začetkom je Matthias še enkrat začinil strasti: »Pri startu in ustavljanju z nogo močno pritisni na zavoro! Po hribu navzdol rahlo zaviraj in ko greš v ovinek se nagni. Pri vzpenjanju pomagaj psoma in poganjaj z njima! In nikoli ne spusti vlečne vrvi! Drugače bosta psa s sanmi odšla in boš preostanek poti šel peš. Huskyji se ne ustavijo!«

Za čuden občutek v trebuhu ni bilo časa. Sneg na startnem mestu je bil poteptan. Vsepovsod drugod je bil neskončen globok sneg. Le kako mi bo to uspelo?

Hm, kako je bilo že to s prenašanjem teže in zaviranjem? Ampak nisem imela več časa za razmišljanje. Zadonel je ukaz: »Gooo!« Psi so od navdušenja in razburjenja zalajali. Kar mi je moj mož še zakričal, se je izgubilo med glasnim zavijanjem huskyijev. Zdaj se je zares dogajalo! Zavijali so, skakali, lajali. In kar naenkrat je vse utihnilo. Psa sta z močnim sunkom in neukrotljivo energijo, ki se je v trenutku prenesla name, povlekla sani.

Bila sem maksimalno skoncentrirana, moji prsti so se močno držali vlečnih vrvi in vsaka mišica mojega telesa je bila napeta. Kmalu po startu smo prišli do prvega ovinka, ki sem ga odpeljala z odliko. Prva plus točka zame! Nekaj metrov pred nami sem zagledala prvi vzpon in dala sem vse od sebe, da sem pomagala psom. Bilo je naporno, srce mi je divjalo in bila sem brez sape, ko sem zagledala vrh. Zakaj v preteklih tednih tekaškega treninga nisem vzela bolj resno ...

Zdaj je pot vodila navzdol, sani so neslišno tekle po svežem snegu, psa sta sopla in jaz sem se lahko spet z obema nogama postavila na sani. Prvič je bilo dovolj časa, da sem lahko uživala v osupljivem pogledu na drevesa in jase, ki so mirno počivali pod snežno odejo. Huskyja sta vlekla in vlekla – hitro, neverjetno hitro – kot da je njun edini cilj odbrzeti čim dlje v širni svet. V tem trenutku mi je uspelo, da sem se odklopila od vsega in bila le tukaj in zdaj.