Živeti kot cesar

Bad Ischl je zaznamoval celotno življenje cesarja Franca Jožefa. Najverjetneje dolguje svoje življenje mestu ob reki Traun, kajti po številnih splavih sta se njegova starša, ki sta bila takrat še brez otrok, odpravila na zdravilno kuro s solno vodo – kmalu za tem se je rodil Franc Jožef. Kraji, ki jih je poleti rad obiskoval cesar, so kmalu postali zelo priljubljeni kraji poletne svežine. Cesarju je namreč sledilo veliko ljudi: najprej visoko plemstvo, potem bogati industrijski baroni, na koncu še meščanstvo. Nastali so hoteli, vile, kavarne, igralnice in promenade, na katerih so se gnetle znane avstrijske osebnosti in gostje iz cele Evrope. Tudi umetniki so odkrili čar poletnega oddiha na podeželju.

Franz Lehár, Johann Strauss, Robert Stolz in Franz Werfel so radi zahajali v Ischl, Johannesa Brahmsa je vleklo v Altaussee, medtem ko je Gustav Klimt iskal mir in navdih ob jezeru Attersees. Nič manj priljubljeni niso bili Semmering ter kraja Payerbach in Reichenau v dunajskih Alpah, ki so od glavnega mesta oddaljeni le uro vožnje z vlakom.

V vseh teh krajih je še danes moč občutiti lahkotnost poletne svežine in imperialni sij preteklosti. Hoteli, ki so nastali v tistem času, so takrat veljali za najbolj ekskluzivne v Evropi in še danes delujejo kot cesarski dvorci. Konec koncev so želeli takratni turisti biti v koraku s svojim vzornikom in svoje počitnice preživeti kot on.

• Ansapanier (Einserpanier) − najboljša/nedeljska oblačila
• Flohdackn − pes
• Friedhofsjodler − kašelj
• Gugaschecken − pege
• Harmonika − natakarjeva denarnica
• Herzkasperl − srčni infarkt
• Holler − neumnost
• Kramuri − nered, zmešnjava
• Leiwand− prvovrstno, najboljše
• Ohrwaschlkaktus − človek s štrlečimi uhlji

• Ozwickter (Abgezwickter) − mali človek
• Reiseachterl − zadnji kozarec vina pred odhodom domov
• Reparaturseidl − prvi kozarec piva po mačku
• Schlawiner − vetrnjaška, nezanesljiva oseba
• Zwutschkerl − mali človek, dojenček

• Anbandeln − flirtati, ljubimkati
• Busserl − poljub
• Goscherl − ljubkovalno za »usta«
• Gschpusi − ljubezenska vez, flirt
• Gschwuf − prijatelj, stalni spremljevalec
• Habschi − ljubimec
• Herzibinki − ljubljenec
• Menschanarrisch − noro zaljubljen
• Pantscherl − ljubezensko razmerje, afera
• Pariser − kondom

Že več kot 100 let ga ni več, a je njegovo veličanstvo »der Keiser« še vedno vsakodnevno prisoten:
ko sije sonce, imajo Avstrijci cesarsko vreme »Kaiserwetter« in ko je nekaj zelo osupljivo, komentirajo z besedami »Servas Kaiser!«. V dunajski kuhinji so pa so prav tako vseprisotne imperialne jedi:
cesarski praženec »Kaiserschmarren«, mesni izdelki »Kaiserfleisch«, zrezek »Kaiserschnitzel«, kajzerica »Kaisersemmel«, kavni napitek »Kaisermelange« ali pijača »Kaiserbirn« - tako sadna kot liker …

Pridevnik cesarsko oz. »kaiserlich« se dandanes uporablja kot sinonim za »izvrstno«. Pogovorno se vplivnim osebam iz javnega življenja pripisujejo najvišji plemiški nazivi: od deželnega kneza »Landesfürst« (deželni glavar) preko krajevnega cesarja »Ortskaiser« (župan) do finančno močnih nepremičninskih in žičničarskih cesarjev.

Kdor prvič pride na Dunaj, je presenečen nad vljudnostjo, ki tukaj občasno še pride na dan. To, da dami pridržijo vrata ali ji pomagajo obleči jakno, imajo mnogi Dunajčani v krvi. Tudi »Küss die Hand« (poljub na roko) ali »Gnädige Frau« (milostljiva gospa) so besedne zveze, ki jih Dunajčani radi uporabljajo. Mnogo teh starinskih, a izredno spoštljivih besednih zvez izhaja še iz časa cesarstva – ko so prebivalstvo sestavljali podložniki in je bilo služenje vrlina. Le tako lahko razložimo, zakaj se Dunajčani pozdravljajo s »Habe d’Ehre« (imam to čast) in poslavljajo z »Gschamsterdiener« (poslušni služabnik). A dunajski šarm je ogrožena vrsta. Kdor ga še želi doživeti, naj se odpravi v tradicionalne kavarne, kot sta Café Landtmann ali Café Central. Tukaj natakarji še vedno obvladajo pravi bonton – in umetnost, da preklopijo od dunajskega šarma na dunajski Schmäh. Ampak previdno: kdor ne spoštuje njihove avtoritete, lahko hitro občuti dunajski Grant (jezo).

Volčja lakota cesarja Franca Jožefa I. je bila legendarna. Še posebej pa cesar ni poznal meja pri njegovi najljubši jedi – govedini Tafelspitz. V juhi kuhano govedino je rad jedel z drobnjakovo omako, jabolčnim hrenom, hrenom s kajzerico, praženim krompirjem in kuhano zelenjavo. In to s tako hitrostjo, da so lahko ostali pri mizi le začudeno gledali. Ker so vsi morali zaključiti z jedjo, takoj ko se je najedel cesar, so mnogi potešili svojo lakoto v bližnjem Sacherju. Tam se je vedno, tudi če je bila kuhinja že zaprta, dalo dobiti golaž. »Mali golaž« se še dandanes dobi v dunajskih gostilnah in to kadarkoli − podnevi ali ponoči. Madžarsko jed iz govedine in obilo paprike ter čebule je zelo cenil tudi cesar. Ker je cesar vstajal že ob pol štirih zjutraj, je ta dolg čas med zajtrkom in kosilom prebrodil z drugim obilnim zajtrkom »z vilico«, ki mu pravijo »Gabelfrühstück«. Njegov favorit je bila – kdo bi si mislil, ampak je bila res – hrenovka, ki jo je cenil predvsem zaradi njene prebavljivosti in mehke teksture.

Cesar je za zajtrk v ranih urah rad pojedel dva do tri kose šarklja Gugelhupf. Od kod to čudno ime za tako lepo in okusno jed, je še dandanes uganka. Del besede »Gugel« bi lahko izhajal iz istoimenske naglavne rute žensk na tržnicah, »hüpfen« (skakati) pa iz tega, da naj bi šarkelj zaradi vzhajajočega kvasa poskakoval. Kot cesarsko poživilo je služil kavni napitek Kaisermelange. To je mala podaljšana kava, zmešana z rumenjakom in dvema čajnima žličkama medu.

Uspeh jedi z moko zagotovo izhaja tudi iz dejstva, da je imel cesar Franc Jožef rad tudi jedi, ki so izhajale iz preprostega testa iz jajc, moke, mleka in sladkorja, tako kot je na primer mehki cesarski praženec. O njegovem nastanku kroži kar nekaj anekdot − ali izhaja iz spodletele, raztrgane omlete ali je bil pripravljen zaradi Sisijinih težav z zobmi − tega ne bomo nikoli zagotovo vedeli.