Iskanje
    • Družinski portret Marije Terezije
      media_content.tooltip.skipped
      Zgodovina Avstrije

      Avstrija ima tako kot večina evropskih držav nadvse burno zgodovino. In vendarle so se skozi stoletja posamezni elementi avstrijskega značaja vedno znova ohranili.

    Vrata Heidentor v Carnuntumu, Spodnja Avstrija
    media_content.tooltip.skipped

    Začetki

    Področje današnje Avstrije od rodovitne Donavske doline do alpskih dolin je bilo že v stari kameni dobi (do okoli 8.000 pr.Kr.) poseljeno. V času Keltov (800 do 400 pr.Kr.) je nastalo prvo kraljestvo Noricum, katerega naselja so obogatela s kopanjem in trgovanjem soli.
    To obdobje je svoje ime dobilo po arheoloških najdbah iz Hallstatta, kjer se je danes v muzeju mogoče odpraviti na časovno popotovanje v preteklost: tj. halštatska doba.
    V začetku našega štetja so Rimljani zavzeli največji del dežele ter uredili mesta in ceste. Najpomembnejša rimska naselbina v Avstriji Carnuntum (glavno mesto rimske province Zgornja Panonija, ki se je nahajala na ozemlju današnje Spodnje Avstrije) se je razcvetela in postala celo cesarsko mesto. Danes je na tem mestu mogoče občudovati veličastni arheološki park z muzejem in amfiteatrom.

    • Od imena Ostarrichi do Österreich

      Z začetkom preseljevanja narodov je rimski vpliv v deželah ob Donavi začel izginjati. Od 6. st. naprej so se v deželo začeli naseljevati Bavarci. Da bi zaustavili nadaljnje prodiranje Slovanov in Avarov iz Vzhoda, je frankovski vladar Karl Veliki leta 800 p. Kr. ustanovil mejno marko na območju današnje Spodnje Avstrije.
      V 10. stoletju je nastala mejna grofija vzhodno od Ennsa, ki je bila podrejena Bavarskemu vojvodi in podeljena Leopoldu Babenberškemu. V tem času (996) se je v listini prvič pojavilo ime »Ostarrichi«, ki se je kasneje spremenilo v »Osterreich«.

    • Babenbergi, ustanovitelji Avstrije

      Babenbergi so si za svojo rezidenco najprej izbrali kraj Pöchlarn, kasneje pa so se preselili v Melk, v ljubko donavsko dolino na območju Wachaua. Dežela je bila kolonizirana, ustanovljeni so bili samostani (npr. samostan Klosterneuburg). V prvi polovici 12. stoletja je Avstrija pod Heinrichom Jasomirgottom postala vojvodina, Dunaj pa rezidenčno mesto.

    Začetek Habsburške vladavine

    Več kot 100 let kasneje je na oblast stopil kralj Rudolf I. kot prvi vladar iz hiše Habsburžanov, ki je od tedaj naprej skoraj 650 let krojila usodo dežele.

    Družinski portret Marije Terezije
    media_content.tooltip.skipped

    Habsburžani
    Nekaj več kot 100 let kasneje je na oblast stopil kralj Rudolf I. kot prvi vladar iz hiše Habsburžanov, ki je od tedaj naprej skoraj 650 let krojila usodo dežele. Središče kraljestva je bil dunajski kraljevski dvor (Hofburg), katerega muzeji (Zakladnica, Muzej Sisi) še danes prikazujejo življenje in delovanje vladarske rodbine.
    Pod Habsburžani se je dežela povzpela v velesilo in leta 1452 pod vladavino Friedricha III. postala cesarstvo. S pomočjo spretne ženitne politike so si Habsburžani v 15. stoletju zagotovili vpliv nad Francijo in postali celo kralji Španije ter njenih ravno ustanovljenih kolonij v čezmorskih deželah.

    Turške vojne
    Velik izziv 16. stoletja so bili Turki, ki so prodirali iz Vzhoda. Leta 1529 je osmanska armada uspešno oblegala Dunaj. Vsiljivci so bili sicer pregnani, nevarnost pa je kljub temu ostala še nadaljnjih 150 let. Leta 1683 so Turki zopet stali pred mestnimi vrati. Ponovno so bili odbiti ter s strani vojskovodij, kot je bil princ Evgen Savojski, potisnjeni vse do Beograda.

    Barok
    Odstranitev nevarnosti vpada Turkov je hkrati pomenila začetek razcveta umetnosti in kulture: nastale so razkošne zgradbe kot npr. ogleda vreden dvorec Schönbrunn (danes svetovna kulturna dediščina) ali salzburški Dom, arhitekti Johann Fischer v. Erlach, Lukas v. Hildebrandt, Jakob Prandtauer ter Daniel Gran, Paul Troger, Franz Anton Maulbertsch pa so v tem času ustvarili številne izredne stvaritve. Pod vladavino cesarice Marije Terezije (1717-1780) so se začele izvajati temeljite reforme na vseh področjih države, ki jih je kasneje nadaljeval njen sin, cesar Jožef II. (1741-1790), kot razsvetljen, liberalen vladar.

    Od Bidermajerja do Secesije

    S francosko revolucijo leta 1789 in sledečim Napoleonovim prevzemom oblasti se je veliko spremenilo: Avstrija je bila vključena v Napoleonovih vojnah in je leta 1814/15 kot gostiteljica Zimskega kongresa sodelovala pri novi razdelitvi celine.

    Johann Strauss
    media_content.tooltip.skipped

    Šoku, ki ga je revolucija zadala plemiškim družinam v Evropi, sta se v Avstriji cesar Franc I. in njegov državni kancler Metternich zoperstavila z omejitvijo državljanskih pravic in cenzuro. Zaradi tega se je meščanstvo umaknilo med lastne štiri stene. Napočil je čas Biedermajerja. Ljudje so se srečevali za družabnimi omizji v salonih in tako varovali umetnosti. Veliko pozornosti so v tem času vzbujali slikarja Ferdinand Georg Waldmüller in Friedrich Gauermann, komponist Franz Schubert ter pesniki Adalbert Stifter, Ferdinand Raimund in Franz Grillparzer.
    Ob koncu tega obdobja je ponovno nastopil čas revolucij: leta 1848 se je zrušilo meščanstvo Ferdinand I., kraljestvo pa je prevzel cesar Franc Jožef I. S svojo grofico Elizabeto, legendarno „Sisi“, je podobi avstrijskega cesarstva dal trajen pečat, ki se je ohranil vse do danes. Svoje rezidenčno mesto Dunaj je z veličastnimi zgradbami spremenil v eno najpomembnejših srednjeevropskih prestolnic, v središče ogromne države številnih narodov, ki se je raztezala preko Madžarske, Severne Italije in daleč na področje Jugovzhodne Evrope.
    Kralj valčka Johann Strauss je triumfiral po celem svetu. Sigmund Freud je razvil psihoanalizo. Okoli leta 1900 pa je Dunajski secesijski slog porajal edinstvena dela. Velik vtis sta naredila tako slikarja Gustav Klimt in Egon Schiele kot tudi arhitekta Otto Wagner in Adolf Loos. Sprehod po dunajskem ringu Ringstrasse, obisk muzeja SISI ali Sigmunda Freuda ter avstrijske galerije Belvedere obiskovalcu nudi izčrpen vpogled v to obdobje.

    20. stoletje

    V mnogonacionalni državi so l. 1914 dosegle vrhunec z umorom avstrijskega prestolonaslednika, nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu, kar je bilo povod za prvo svetovno vojno.

    Dunaj - Heldenplatz
    media_content.tooltip.skipped

    Razgibani časi

    Napetosti v mnogonacionalni državi so l. 1914 dosegle vrhunec z umorom avstrijskega prestolonaslednika, nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu, kar je bilo povod za prvo svetovno vojno. Franc Jožef je umrl l. 1916 in po končani vojni l. 1918 je Avstrija postala republika. To obdobje je zaznamoval nadvse težak gospodarski položaj in politični spori med krščansko socialističnim in socialdemokratskim taborom. To je februarja 1934 pripeljalo do državljanske vojne. Z Majsko ustavo 1934 je zvezni kancler Engelbert Dillfuß vzpostavil avtoritarno stanovsko državo. Julija istega leta so avstrijski nacionalsocialisti izvedli poskus upora, ki je bil zatrt, vendarle pa je bil v tem poskusu umorjen zvezni kancler Dollfuß.
    12. marca 1938 je Nemška armada vkorakala v Avstrijo ter deželo kot „Ostmark“ priključila nacističnemu Nemškemu rajhu Adolfa Hitlerja. Po 2. svetovni vojni 1945 se je Avstrija ponovno oblikovala v republiko, a pa so jo še več desetletij dolgo zasedale zavezniške države zmagovalke Velika Britanija, Francija, ZDA in Sovjetska unija.

    V 21. stoletje

    S podpisom državne pogodbe med zavezniškimi silami in Avstrijo 15. maja 1955 in razglasitvijo “večne nevtralnosti” je Avstrija ponovno postala neodvisna država. Alpska republika med „Železno zaveso“ in Vzhodnim blokom si je hitro pridobila sloves stičišča med Vzhodom in Zahodom. Po vstaji na Madžarskem 1956 in Praški pomladi 1968 je beguncem nudila pribežališče in kmalu postala domovina mednarodnih organizacij (OZN, OPEC) ter gostiteljica pomembnih konferenc in vrhovnih srečanj. Železna zavesa je padla l. 1989/90, l. 1995 pa je Avstrija pristopila k Evropski uniji.

    Imperialne zgodbe pripovedujejo zgodovino

    „Kdo bi si mislil...?“ Zanimivosti izza kulis imperialne Avstrije.

    • Dvorna dobaviteljica

      Anna Sacher je vodila svoj hotel Sacher z veliko ljubezni in spretnosti, zaradi česar je kmalu postal center tako dunajske kot mednarodne družbe. Imperialna dnevna soba z diskretnostjo. Lastnica hotela je s podpisi znanih oseb izdelala prt slavnih, a manjkal ji je en podpis. To je bil podpis cesarja Franca Jožefa I., pri čemer ji je pomagala igralka Katharina Schratt, ki je oba dobro poznala. Ob prvi priložnosti je izvlekla svoj žepni robec, ki ga je cesar podpisal, nato pa je prijateljico kmalu razveselila z manjkajočim draguljem.

      Smrt v kadi

      Vedela je, kako živeti. Filipina Welser je prišla na dvorec Ambras kot soproga tirolskega deželnega kneza Ferdinanda II. Spoznala se je na zdravila, napisala pa je tudi kuharsko knjigo s tirolskimi domačimi jedmi. Njena smrt v njeni edinstveni kadi ni bila nikoli povsem pojasnjena. Nekateri viri trdijo, da naj bi bila zanjo kriva njena tašča, ki ni svojemu sinu nikoli popolnoma oprostila poroke z meščanko.

    • Vremensko poročilo

      Tudi cesar Franc Jožef I. je bil občasno utrujen od svojih uradnih nalog. Z upravljanjem številnih listin in dokumentov svojega kraljestva, torej cesarske in kraljeve monarhije, je pričel že pred zajtrkom. V poletnih mesecih mu je lov v Bad Ischlu povrnil pogum, hkrati pa ga je osvežil in sprostil. Vsak dan je tako opazoval barometer v svoji delovni sobi, da bi napovedal popolno vreme za prežo, a šušljalo se je, da je revmatizem pridnega gozdarja Bruckenbergerja napovedal vreme za lov veliko bolje.

      Ljubezenska pisma

      To je ta znana habsburška ljubezenska zgodba ... Nadvojvoda Janez se je poročil z Ano Plochl, hčerko vodje pošte v kraju Aussee. Nadvojvoda je poskrbel, da je lahko bila »Nany« kot njegova gospodinja vedno v njegovi bližini. Ta je njuna ljubezenska pisma skrivala kar v svoji kuharski knjigi, saj ni smel za njuno stanu neprimerno ljubezen izvedeti nihče. Po dolgoletnem čakanju je na koncu v poroko privolil tudi sam cesar.

    • Zapoznelo priznavanje 

      Francoski sončni kralj, Ludvig XIV., se je usodno zmotil. Zaradi njegove zunanje podobe je namreč odločno preziral usluge majhnega princa Evgena Savojskega. A princ, ki se mu je zdel prešibak, je pod tremi habsburškimi cesarji zasijal na bojišču: osramočen možakar je kot vojskovodja zagotovil in povečal imperialno moč. Princ Evgen je v cesarju Leopoldu I. našel svojega očeta, v cesarju Jožefu I. svojega prijatelja, v cesarju Karlu VI. pa svojega namestnika. V znak zapoznelega priznavanja je francoski sončni kralj princu podaril afriškega leva.

      Princ Evgen je bil bogat in znan že v času svojega življenja, o čemer pričata tudi palača Belvedere in palača Hof, ki sta spadali k njegovim prestižnim rezidencam.

    • Cesaričina zaušnica

      Joseph Haydn kar ni in ni mogel odnehati. Za živahnega pevca deškega zbora svetega Štefana je bil zidarski oder preprosto preveč vabljiv. Grad Schönbrunn mu je namreč v primerjavi s katedralo Wiener Stephansdom nudil zabavno razvedrilo. Nadvojvodinja Marija Terezija pa je dečka z veliko željo po gibanju na nevarni konstrukciji nepričakovano zalotila in kasnejšemu skladatelju cesarske himne za kazen namenila zaušnico. Takrat mu ni njegov žlahten glas prav nič pomagal.

      Lasnata taktika 

      In spet je eden izginil! Na skrivaj pod predpasnikom, na skritem lepilnem traku na zofi ... Cesarice Sisi se je namreč zlahka polastila jeza, če je opazila, da je izpadel kakšen izmed njenih dragocenih las. Njena frizerka Fanny Feifalik se je zato poslužila neopazne zvijače, da je pred cesarico skrila sleherni izpadli las. Tudi zaradi svoje iznajdljivosti je imela marsikateri privilegij: kot najbolje plačana dvorjanka se je lahko poročila, zaradi podobnosti cesarici Sisi pa je v tujini delovala tudi kot njena dvojnica.

    media_content.tooltip.skipped