Rojen 27. januarja 1756 v Salzburgu. Umrl 5. decembra 1791 na Dunaju. „V še tako grozni situaciji glasba ne bi smela užaliti ušesa , marveč nam bi morala laskati in nas zabavati in torej vedno ostati le glasba.“
Fantič je bil star komaj sedem let, ko je njegov oče „Wolferla“ in njegovo pet let starejšo sestro „Nannerl“ začel predstavljati kot čudežna otroka.
Mozart nikoli ni obiskoval šole, njegovo otroštvo je bilo pretežno zapolnjeno z dolgimi, napornimi in zelo uspešnimi koncertnimi potovanji po različnih delih Evrope, na katerih je posrkal številne glasbene vplive. Kot podložnik salzburškega knežjega nadškofa je Mozart ustvaril sijajno kariero, s 13 leti postal zborovodja (sprva brez plačila), kasneje pa dvorni organist, kjer je izdatno komponiral, izvajal koncerte in dirigiral.
Leta 1781 je kot 25-letnik zapustil Salzburg, se uveljavil kot svobodni skladatelj na Dunaju in se poročil proti volji svojega očeta. Mozart je bil v svojem času edini skladatelj, ki je ustvarjal dela v vseh znanih zvrsteh. Zakaj je po kratki bolezni umrl, še preden je dopolnil 36 let, ni bilo nikoli nedvoumno razjasnjeno. Sam je menil, da je bil zastrupljen.
Rojen 31. januarja 1797 v Himmelpfortgrundu, danes predelu Dunaja. Umrl 19. novembra 1828 na Dunaju. "Na svet sem prišel samo zato, da komponiram."
Danes je pogled na rojstno hišo Franza Schuberta idiličen: ima le eno nadstropje, krilo na zadnji strani obsega manjše dvorišče, odprte galerije vodijo do sob. Nekoč je v tej hiši živelo šestnajst strank, celotne družine so živele v moreče utesnjenih razmerah v majhnih stanovanjih z le eno sobo. Schubertov oče je bil učitelj, tudi učilnica se je nahajala v hiši.
Franz se je rodil v kuhinji kot trinajsti od šestnajstih otrok. Le štirje od njegovih bratov in sester so preživeli starost dojenčka. Oče Schubert je svoje otroke učil igranja na inštrumente in s sinovi igral v godalnem kvartetu. Schubert je svoje glasbeno znanje z navdušenjem osvajal in že od otroških let razvijal svoj izjemni talent za komponiranje v neverjetni poplavi navdiha. Kljub pomanjkanju denarja se je njegov talent razvijal naprej, nenazadnje tudi pod mentorstvom Antonia Salierija, ki je o njem navdušeno izjavil: “Njega poučuje sam Bog.“
Pri šestnajstih letih je Schubert zaključil kratko usposabljanje za šolskega pomočnika, nemotiviran in z „zmernim uspehom“. Z odporom je nato delal v šoli svojega očeta. Že takrat je bil njegov dan natančno načrtovan, v okviru katerega je komponiral s popolno disciplino in vnemo – tako skoncentrirano, da ga skoraj ni bilo moč zmotiti. V zgolj dveh letih kot učitelj je napisal približno 250 pesmi in 4 simfonije – brez naročila ali plačila. Domnevno je celo spal z očali, da je lahko tudi ponoči zapisal vsako svojo idejo.
Umrl je star 31 let – najbrž zaradi tifusa – in zapustil neverjeten opus s približno tisoč skladbami.
Franz Liszt velja za stvaritelja popolnoma nove klavirske glasbe in kompozicijskega stila s prihodnostjo.
Franz Liszt velja za eno najbolj vreščavih osebnosti med klasičnimi komponisti. Bil je posebnež in imel je mnogo oboževalk. Bil je virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, intelektualec, kozmopolit, ki je veliko potoval, in bil je predvsem človek, ki je neprestano komponiral.
Njegova glasbena stvaritev zajema 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih in 28 posvetnih zborovskih del, številne aranžmaje ter orgelska in druga dela. Liszt je utiralec poti za"simfonično pesnitev", kjer glasba postane pripovedni medij in opisuje scenske trenutke.
Franz Liszt je bil rojen 22. oktobra 1811 v gradiščanskem Raidingu, ki je bil takrat v madžarskem delu Avstrijskega cesarstva. Že zgodaj ga je oče, ambiciozen in strog učitelj glasbe, poučeval klavir. Preko Dunaja, kjer ga je med drugim učil Antonio Salieri, se je družina preselila dalje v Pariz. Zaradi njegove narodnosti so 12-letnemu čudežnemu otroku sicer preprečili sprejem na Pariški konzervatorij, a je njegov oče zato intenziviral vadbo.
Bivanje v Parizu
Liszt, ki se je zanimal za duhovne tokove svojega časa, je v Parizu navezal stike s mnogimi umetniki svojega časa. Vsekakor mu je poznanstvo z veličinami glasbenega življenja, kot so Frédéric Chopin, Hector Berlioz in Felix Mendelssohn Bartholdy pokazalo njegove lastne glasbene meje. Toda ta izziv ga je samo spodbujal naprej. V pismu svojemu učencu in prijatelju Pierru Wolffu je v maju 1832 napisal: 14 delata moj duh in moji prsti kot dva prekleta [sic.] – Homer, biblija, Platon, Locke, Byron, Hugo […], Beethoven, Bach, Hummel, Mozart, Weber so vsi okrog mene. Študiram jih, jih opazujem, požiram z vnemo, poleg tega vadim 4 do 5 ur […]. Ah! Če ne bom znorel, boš ponovno našel umetnika!
Rojena 24. decembra 1837 v Münchnu. Umrla 10. septembra 1898 v Ženevi. „Prebudila sem se v ječi, na moji roki so okovi. In moje hrepenenje je vedno močnejše. In svoboda! Odvrnila si mi hrbet!“
Ko se je v Münchnu rojena Elizabeta iz hiše Wittelsbach leta 1854 poročila s cesarjem Francem Jožefom I., se ni zavedala, kaj jo bo doletelo. Prvotno se bi naj cesar poročil z njeno sestro Helene, vendar se je 23-letnik v Bad Ischlu zaljubil v komaj 15 let staro Elizabeto. Cesarska vila v Bad Ischlu s parkom še danes ohranja spomin na Elizabeto.
„Prebudila sem se v ječi“ – mlada cesarica na Dunaju
Poroka je bila na Dunaju. Mlad cesarski par je odslej bival v dvorcu Schönbrunn in v palači Hofburg. Dunajski dvor je veljal za najbolj konservativnega v Evropi in Elizabeta je trpela zaradi stroge dvorne etikete, ki jo je uteleševala cesarjeva mama Zofija. Vendar tudi zakon ni bil srečen. Pedantnemu cesarju, katerega interesi so bili v prvi vrsti podrejeni vojski, je nasproti stala mlada ženska, ki so jo navduševali mitologija, zgodovina in literatura. Vzgojo otrok – Elizabeta je v prvih letih zakona rodila hčerki Zofijo in Gizelo ter sina Rudolfa – je prevzela tašča Zofija. Kolikor pogosto je mogla, je Elizabeta pobegnila v Laxenburg pri Dunaju. V prostranem parku z ribniki in neogotsko palačo Franzensburg je lahko Elizabeta uživala v svoji veliki strasti, jahanju.
Prva leta njenega zakona so bila politično zelo turbulentna. V tem času je habsburška monarhija izgubila svojo prevlado v Evropi in po težkih vojaških porazih izgubila italijanska ozemlja. Franc Jožef je posvetil Elizabeti le malo časa; njegove zunajzakonske afere so jo globoko prizadele. Elizabeta je zbolela in postala depresivna, začela pa je tudi potovati, da bi tako pobegnila utesnjenosti Dunaja.
„Zgradila si bom ladjo“: želja po svobodi in lepotni kult
Na novo pridobljena svoboda je Elizabeto spremenila v samozavestno žensko, ki je svoje življenje vedno bolj samostojno oblikovala. Pretirano se je posvečala svojemu zunanjemu videzu in dosegla legendarni kult lepote, ki si je utrl pot v zgodovino. Njen ideal lepote je bil za tisti čas neobičajen: opredelila ga je kot naravnega in individualnega. Poseben kult je Elizabeta razvila okrog svojih dolgih las in ozkega pasu. Njena osebna frizerka je morala skriti izpadle lase, da bi s tem preprečila izpade jeze. Da bi dosegla obseg pasu 51 cm, je nosila tesen korzet, se pretirano ukvarjala s športom in stradala daljše obdobje. S pobegom pred dvorno etiketo je postala žrtev svoje obsedenosti z lepoto in tožila, da je „sužnja svojih las“.
Na dunajskem dvoru pa se je Elizabeta uprla. Dosegla je soodločanje pri vzgoji svojih otrok in zahtevala, da lahko o osebnih zadevah in kraju bivanja odloča sama. Učila se je grščino in madžarščino in bila tesno povezana z madžarskim grofom Andrássyjem, ki je kasneje postal prvi madžarski ministrski predsednik. Pri Francu Jožefu je odločno zahtevala spravo med Avstrijo in Madžarsko, ki je nenazadnje pripeljala do ustanovitve avstrijsko-madžarske dvojne monarhije. Od tega trenutka je bila Elizabeta tudi kraljica Madžarske, naziv, ki ga je vedno nosila s ponosom.
„Kraljica tvojega srca ti je naklonjena“: prijateljica cesarju
V naslednjih letih se Elizabeta ni več vključevala v dnevno politično dogajanje. Še enkrat je postala mati. Drugače kot pri njenih prvih otrocih je pri Mariji Valeriji od začetka prevzela njeno vzgojo. Franc Jožef je želel Elizabeto vezati na Dunaj in ji zato podaril vilo Hermes. Vilo, ki je umeščena zahodno od Schönbrunna v naravnem rezervatu Lainzer Tiergarten, je zgradil znan arhitekt Carl von Hasenauer, ki je zasnoval tudi znamenito krožno cesto okoli centra mesta. Vila še danes daje vtis cesarskega bivanja onkraj dvornih norm. Kakorkoli, vila je bila bolj odraz okusa arhitekta kot okusa tiste, ki jo je dobila v dar, zaradi česar je Elizabeta v njej le redko bivala. Elizabeta se tudi ni več želela odpovedati svojim obsežnim potovanjem in je aktivno podpirala odnos med cesarjem in mlado igralko Katharino Schratt, s čimer je še naprej nemoteno uživala svojo svobodo. Po samomoru njenega sina Rudolfa leta 1889 so postajala Elizabetina potovanja vedno bolj nemirna. Mučile so jo depresije in hrepenela je po smrti …
„Najbrž bo prišla zadnja solza kot biser nekoč k tebi“: smrt v Ženevi
Italijanski anarhist Luigi Lucheni je že dalj časa želel opozoriti nase s spektakularnim atentatom. Ko je francoski prestolonaslednik predhodno zapustil Ženevo, je Lucheni iz časopisa izvedel za prisotnost Elizabete v mestu. Bil je 10. september 1898, ko je želela vstopiti na ladjo in se vrniti v Montreux, od koder je dan prej pripotovala. Lucheni se je vrgel na cesarico, ki jo je spremljala le ena dvorna dama, in ji zabodel pilo v srce. Komaj dve uri kasneje je skoraj 61-letna Elizabeta podlegla poškodbam. Njeno truplo so prepeljali na Dunaj, kjer so jo pokopali v cesarjevi grobnici.
Elizabeta je bila 44 let cesarica imperija v zatonu. Družinske in reprezentativne naloge, ki so bile s tem povezane, so jo ovirale pri uresničevanju njenega hrepenenja po svobodi. Nepriljubljeni vlogi cesarice je nenazadnje poskušala ubežati v svoji poeziji, v kateri se je ponovno rodila kot vilinska kraljica Titania.
„Galeb, ki ne pripada nobeni deželi“: mit cesarice Sisi
Za njene sodobnike je bila najlepša ženska Evrope. Obdobje, ki je sledilo, je ustvarilo kult Sisi in izumljalo vedno nove lastnosti: literarna dekadenca jo je povzdignila v melanholično in v umetnost zaljubljeno fatalno žensko, in avstrijski film iz 50-ih let o Sisi je ustvaril simbol za žensko samouresničitev in upor, ki je presegel v filmu vse prisoten kič okrog cesarice Sisi.
Jasno sliko je težko prikazati, kajti Elizabeta ni nadzirala le tega, kar je svet okoli nje izvedel, temveč je določala tudi, kar je zanamcem ostalo od njenih osebnih zapisov. Prepoved fotografiranja je njeno podobo že za časa njenega življenja zamrznilo kot brezčasno lepoto. Elizabeta je tako prikazana na osupljivo moderno ljubek način kot umetniška figura, ki je stoletje po njeni smrti že zdavnaj postala neke vrste blagovna znamka „Sisi“. Da je bila Elizabeta tudi inteligentna, nadarjena za jezike, načitana in politično aktivna, je dokazala šele mlajša generacija zgodovinarjev. In ustvarila je nove podobe: zmerno nadarjene pesnice, ki jo je navdihoval pesnik Heinrich Heine, ki je sodelovala pri najtežjih lovskih sledenjih in v starosti lirično odigravala mračne fantazije o smrti.
Rojen 31. marca 1732 v Rohrau pri Eisenstadtu. Umrl je 31. maja 1809 na Dunaju. „Ker mi je Bog dal veselo srce, mi bo oprostil, če mu bom veselo služil.“ Franz Joseph Haydn je bil sin kolarja. Njegov glasbeni talent so zgodaj opazili in ga spodbujali.
Leta 1740 je Georg von Reutter, glasbeni direktor dunajske katedrale Sv. Štefana, potoval po provinci in iskal talente. Odkril je Haydna in ga kot pevca pripeljal v stolni zbor. Tam so z njim slabo ravnali, med drugim ga je včasih pestila lakota, vendar je bil deležen dobre izobrazbe. Ko je začel mutirati, so ga odpustili.
Sledila so težka leta, v katerih si je kot violinist, učitelj glasbe ali komorni strežaj skladatelja služil denar s priložnostnimi deli. Kljub temu je nadaljeval svojo izobrazbo in komponiral. Z delom se je vztrajno vzpenjal in nazadnje prispel na dvor kneza Esterhazyja, kjer je leta 1766 postal dirigent. Knez Nikolaus I. Jožef Esterházy de Galantha, „ljubitelj razkošja“, je imel svoj lastni orkester, v katerem je tudi sam z navdušenjem ljubiteljsko soustvarjal.
Sledilo je trideset srečnih let, v katerih je Haydn komponiral za ta orkester, potoval kot livrirani sluga z razkošnim spremstvom in kot dirigent neutrudno opravljal obsežne naloge.
Ohranjeni portreti majhnega, kozavega genija naj bi bili precej polepšani. Vseeno pa je navduševal s svojo optimistično toplino in nagajivim smislom za humor. Haydn je bil globoko veren. Njegov zakon s prepirljivo, glasbeno nenadarjeno hčerko frizerja je stal pod nesrečno zvezdo, imel pa je ljubezensko razmerje s pevko na dvoru. Haydn je bil dober prijatelj Wolfganga Amadeusa Mozarta, skupaj sta rada ustvarjala v godalnem Kvartetu.
Leta 1790 je skrivnostni knez Nikolaus umrl in zapustil ogromne dolgove. Njegov glasbeno nenadarjeni naslednik je orkester razpustil in Haydna poslal v pokoj. Sledili sta dve finančno izredno donosni in uspešni koncertni turneji v London, kjer so ga poskušali zadržati, o čemer je tudi z vso resnostjo razmišljal.
V glasbenem prodoru je delo „očeta klasične simfonije in godalnega kvarteta“ bistvenega pomena, zlasti njegove sonate so izredno inovativne. Dejstvo, da je bila zaradi bolezni in starosti njegova neustavljiva goreča ustvarjalnost vse od leta 1802 omejena, ga je zelo prizadelo.
Haydn je umrl kmalu po enem od topovskih napadov Napoleona zaradi „splošne oslabelosti“. Na njegovi spominski slovesnosti je zazvenel rekviem njegovega prijatelja Mozarta.
Rojen 14. julija 1862 v Baumgartnu pri Dunaju. Umrl 6. februarja 1918 na Dunaju. „Naslikal bom svoje dekle, kot mi je všeč in pika!“
Kariera Gustava Klimta se je pričela zgodaj: pri 14 letih je sin zlatarja, priseljenca iz Böhmna, dobil štipendijo na dunajski šoli za umetnost in obrt avstrijskega muzeja za umetnost in industrijo. Po zaključku šolanja leta 1883 je s svojim bratom in sošolcem Franzem Matschem ustanovil skupni atelje, v katerem so približno deset let izdelovali številne dekorativne, stenske in stropne freske na palačah, vilah in gledališčih.
Zgodovinske slike so bile takrat zelo priljubljene in so Klimtu prinesle zlati križ za zasluge, odlikovanje cesarja in članstvo v dunajski hiši umetnosti. Danes bi zgolj zaradi tega verjetno utonil v pozabo.
Toda po letu 1890 se je čedalje bolj oddaljeval od toge akademske tradicije, iskal individualni slog, postajal ekspresionističen in razvijal svoje značilne ploskovne kompozicije. Leta 1897 je izstopil iz Hiše umetnosti in kot soustanovitelj in prvi mož Dunajske secesije napovedal boj državnim smernicam glede umetnosti.
Leta 1900 je uspehe razvajenega umetnika pretresel škandal. Njegova stropna freska „Filozofija“, izdelana po naročilu za avlo Univerze na Dunaju, ki je bila na svetovni razstavi v Parizu nagrajena z zlato medaljo, je naletela na grobo zavrnitev pri profesorjih in v javnosti. Mračno-morbidno in visoko erotično delo so označili za odvratno in pornografsko. Na koncu jo je s še dvema drugima slikama odkupil in jo razstavil v svoji zasebni zbirki.
Klimt se je kasneje sprl s secesijo in živel vse bolj odmaknjeno, vendar produktivno in vse prej kot vzdržno. S svojim denarjem je ravnal razsipniško, njegove obilne večerje so bile legendarne, svoje modele je bogato nagrajeval in z nekaterimi spočel otroke. O njegovih številnih odnosih z damami iz visoke družbe se špekulira še danes.
Poleg z vso predanostjo ustvarjenih ženskih portretov je bil uspešen tudi s slikami pokrajine, katerih svojevrstno ploskovni učinek nastane, medtem ko opazuje motive skozi daljnogled.
Kljub njegovemu velikemu uspehu kritiki njegovo delo še desetletja po njegovi smrti največkrat označujejo kot dekorativno. Danes je njegova umetnostnozgodovinska ključna vloga pri razvoju secesije nedvomna.
Rojen 7. julija 1860 v Kalischtu, Böhmen. Umrl 18. maja 1911 na Dunaju. "Moram ostati na vrhu. Nič me ne sme zmotiti ali celo potegniti navzdol. Dovolj težko je že, da se zmeraj držim na vrhu."
Igrati kot glasbenik v orkestru pod taktirko Gustava Mahlerja je bilo razmeroma težko. Razdražljiv, živčen zvezdniški dirigent je svoje glasbenike pripeljal do meja njihovih sposobnosti, mučil tiste, ki niso izpolnili njegovih pričakovanj in od svojih opernih pevcev zahteval doslej neznane dosežke.
Rezultat njegovega garanja je bil izreden uspeh pri občinstvu. Že ko je dopolnil 30 let, je veljal za enega največjih dirigentov svojega časa, imel izredno izčrpavajoče turneje po vsej Evropi in vodil najpomembnejše orkestre.
Med leti 1897 in 1907 v času njegovih dunajskih let je bil Gustav Mahler na višku svoje kariere. Kot direktor dunajske dvorne opere je v do takrat tradicionalni operi uveljavil prelomne reforme: poslovil se je od zastarelih odrskih dekoracij in togo nastopajočih pevcev. Povezal je scenografijo, dejanje in glasbo v dramatično celoto; te novosti so pomenile začetek modernega opernega insceniranja.
Na Dunaju je Mahler izpolnil tudi svoja zasebna hrepenenja. Dal se je krstiti in prestopil h katolicizmu, tudi iz strahu pred protižidovskimi ovirami. Marca leta 1902 se je poročil z 19 let mlajšo Almo Schindler, ki jo je strastno občudoval. Njo je Mahler navduševal kot osebnost in kot dirigent. Čeprav je bila Alma umetnica in je odrasla v okolju Gustava Klimta in Maxa Klingerja, je Mahler zahteval, da se Alma odslej posveti le svojim nalogam kot žena in mati. Z obema hčerkama Mario Anno (*1902) in Anno Justino (*1904) sta zakonca poletne mesece preživela skupaj. Vendar je bil Mahler v tem času tako zelo zaposlen s svojim komponiranjem, da sta le redko počela stvari skupaj. Tudi tragična smrt starejše hčerke leta 1907 ni utrdila vezi med Gustavom in Almo Mahler.
Največji pomen za naslednje generacije je Gustav Mahler dosegel s svojim delom v času počitnic. Odrezan od sveta, v hribih pogosto v hiški, ki jo je zgradil z lastnimi rokami, je komponiral in pisal glasbo, ki je bila izredno napredna za tisti čas. Prekinil je z običajnimi pravili glede oblike in harmonije, eksperimentiral z novimi zvoki in glasbili ter s toni in šumi izven običajnega načina igranja. Ta inovativni pristop, zlasti pri njegovih pozno romantičnih simfonijah, je neprimerljiv. Na Dunaju je njegovo glasbo dolgo časa poslušala le majhna množica navdušencev, večina pa jo je zavračala. Tudi svoje žene z lastnimi kompozicijami ni prepričal.
Konec leta 1907 se je Mahler po številnih sporih odpovedal svojemu položaju dirigenta in direktorja dvorne opere in se odpravil v New York v Metropolitansko opero, kjer je kot dirigent in končno tudi kot komponist doživljal velike uspehe.
Zanemarjena zaradi njegovega delovnega zagona se je Alma leta 1910 spustila v ljubezensko razmerje z arhitektom Walterjem Gropiusem. Slednji ji je napisal ljubezensko pismo in ga po pomoti naslovil na Gustava Mahlerja. Zaradi tega je Mahler skoraj zblaznel. Skladatelj, ki se je v svojih potujočih letih kot mlad dirigent v vsakem novem mestu strastno zaljubil, si je dramatično prizadeval za Almino naklonjenost.
Mahler je leta bolehal zaradi bakterijske bolezni srca. Februarja leta 1911 se je njegovo stanje po napornem koncertu v Metropolitanski operi poslabšalo. Vrnil se je na Dunaj, kjer pa takrat 50-letnemu niso mogli več pomagati.
Rojen 6. maja 1856 v Freibergu, Češka. Umrl 3. septembra 1939 v Londonu. "Človek ni gospodar samega sebe."
Nezavedno, potlačitev, nad-jaz, Ojdipov kompleks – pojmi in ideje, ki jih je Sigmund Freud razvijal, niso pomembni le v psihologiji in medicini. Že zdavnaj so postali del splošne uporabe jezika – vse do „Freudovega zdrsa“.
Freud je bil eden od najvplivnejših mislecev 20. stoletja, njegovo delo zaznamuje našo podobo o človeku, našo predstavo o realnosti vse do predstave o umetnosti. Že za časa njegovega življenja se je in še danes se o njegovem delu razpravlja, se ga zavrača in nadalje razvija izredno kontroverzno. Veliko tega je bilo medtem že precej omajanega. In kljub temu: njegov pomen za psihologijo je prelomen.
Anton Bruckner se je rodil 4. septembra 1824 v Ansfeldnu pri Linzu in spada med največje glasbene ustvarjalce svojega časa. „Kdor želi graditi visoke stolpe, mora dolgo ostati pri temelju.“
Franz Lehár je znan predvsem po svojih svetovnih znanih operetah. Njegovo pogosto podcenjeno delo pa se počasi spet približuje operi. Želel je, da bi njegova glasba razveseljevala druge ljudi.
Za Stifterjevo delo je značilno razsvetljeno opazovanje narave, umetnosti in literature. V svoji poeziji dvigne mejo med človekom in naravo,
Ker družina dečku z gozdne kmetije ni mogla plačati študija, se je izučil za krojača. S svojim majhnim prihodkom si je kupoval knjige, kmalu pa je pričel tudi sam pisati. Leta 1902 je izšla njegova dobro poznana pripoved Ko sem bil še deček z gozdne kmetije (nem. Als ich noch ein Waldbauernbub war).
Slikarka iz obdobja klasicizma, prijateljica Johanna Wolfganga von Goetheja in ustanovitvena članica Royal Academy of Arts. Njene slike lahko najdete v vseh večjih muzejih.
Njegov stil so kritizirali kot „trohneče slikarstvo“. Zlasti v njegovih razburkanih portretih je šlo vedno manj za zunanji videz osebe in vse bolj za drastično podobo njenega duševnega stanja v intenzivnem, vizionarskem jeziku barv.
Habsburžani so vplivali na usodo Evrope bolj kot katera koli druga dinastija. Preko stoletij so nastavljali nemške kralje in rimskonemškega cesarja ter postali utelešenje monarhije.
Bili so meceni umetnosti in so dali zgraditi gosposke dvorce, palače in vile. Nekateri med njimi so bili posebej vneti zbiratelji, ki so kopičili zaklade kot svojo zasebno lastnino.
Ferdinand II. je dal v času renesanse prenoviti dvorec Schloss Ambras v bližini Innsbrucka v razkošni dvorec, kjer je našel veliko prostora za svoje dragocene umetnostne in čudežne sobe.
Landeszeughaus Graz velja danes za največjo sobo za orožje iz poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka. Preko stoletij so tukaj zbrali osupljivih 32.000 primerkov.
Cesarska zakladnica na Dunaju je simbol bogastva in moči Habsburžanov.
Doživite imperialno Avstrijo v sedmih krajih. Tradicija in cesarska eleganca od Dunaja do Innsbrucka.
