Ludwig van Beethoven
Življenje med uporom, tišino in genialnostjo
Rojen leta 1770 v Bonnu je Ludwig van Beethoven veljal za dovršitelja dunajske klasike in hkrati za pionirja romantike. Že kot mladenič se je leta 1792 preselil na Dunaj, kjer je živel vse do svoje smrti leta 1827. Njegova glasba odraža dramatične pretrese njegovega časa: francoska revolucija, Napoleon, restavracija. Beethovenovih devet simfonij, predvsem Peta s svojim markantnim začetnim motivom in Deveta s Schillerjevo »Odo radosti«, danes veljata za del svetovne kulturne dediščine.
Njegovo življenje so zaznamovala protislovja – bil je genialen, svojeglav, pogosto osamljen. Kljub zgodnji naglušnosti je ustvarjal proti tišini. Beethoven je želel s svojo glasbo »služiti trpečemu človeštvu« – in ustvaril je celovit opus, ki še danes globoko gane.
Nekatera stanovanja, v katerih je umetnik preživel del svojega življenja, so danes odprta za obiskovalce in ponujajo vpogled v življenje in delo te velike osebnosti. A tudi številni drugi kraji – predvsem na Dunaju in v Dunajskem gozdu (nem. Wienerwald), Badnu in Kremsu – spominjajo na Ludwiga van Beethovna, svetovno znanega dunajskega izbranca.
Beethovnove sledi in duh
Beethovenov Dunaj & njegova bivališča
Ludwig van Beethoven je na Dunaju našel svoj navdih in dom. Kar dve njegovi bivališči sta še danes na ogled in hranita dragocenosti iz njegovega življenja.
Ena od teh je hiša Pasqualati v središču Dunaja, na vogalu ulic Mölkerbastei in Schreyvogelgasse. Beethoven je tukaj živel skoraj osem let. Ime je hiša dobila po Johannu Baptistu Freiherrju von Pasqualatiju, velikem Beethovnovem mecenu. Tukaj je našel navdih za svojo edino opero Fidelio. Prav tako je tukaj zapisal nežno melodijo skladbe Za Elizo (Für Elise).
Nekdanje Beethovnovo stanovanje je bilo kot del Dunajskega muzeja prilagojeno za obiskovalce. V petih različnih prostorih lahko izveste več o umetniku Beethovnu in dobite vpogled v njegova dela.
Beethovnova dunajska bivališča
Na naslovu Probusgasse 6 se nahaja še ena lokacija Dunajskega muzeja: Beethovnov muzej. V času Beethovna je bilo območje v 19. dunajski občinski četrti še predmestje Dunaja – danes pa je to del mestnega območja Dunaja. Tukaj je bila zdraviliška ustanova, kjer je Beethoven upal na ozdravitev ali vsaj olajšanje svoje vse hujše gluhosti.
V prostorih, preurejenih v Beethovnov muzej, se potopite na več kot 250 m² v njegovo življenje skozi šest poglavij: prihod, počitek, komponiranje, zaslužek, izvajanje in zapuščina. Vsako poglavje vam približa določen vidik umetnika in del njegove takratne nastanitve. Leta 1802 je tu napisal svoj »Heiligenstadtski testament«, ko ga je gnal strah pred prihajajočo gluhostjo. Teh »zadnjih« vrstic pa nikoli ni poslal svojim bratom. Prav tako je tukaj dokončal svojo 3. simfonijo, Eroico. Kasneje je tukaj delal tudi na svojem največjem delu, 9. simfoniji.
Odkrijte Beethovnova bivališča
4 presenetljiva glasbena dejstva o Ludwigu van Beethovnu
Beethovnov Dunaj
Zlata kupola Secesije je vidna že od daleč: Čim bližje pridete stavbi, tem bolj vas ta arhitekturna ikona secesijskega sloga očara. Na fasadi je napisano: »Času njegova umetnost. Umetnosti njena svoboda.« Od ustanovitve, ki so jo zaznamovali umetniki dunajske moderne, kot so Gustav Klimt, Josef Hoffmann in mnogi drugi, je Secesija sijajen prostor za umetnostne razstave.
V edinstveni stavbi se nahaja Beethovnov friz. To umetniško delo, veliko 34 x 2 metra, je leta 1902 ustvaril Gustav Klimt kot poklon Beethovnu ob 75. obletnici njegove smrti. V njem je slikovno prikazana vsebinska interpretacija 9. simfonije Beethovna po Richardu Wagnerju: Iskanje sreče človeštva. Tridelni friz je bil sprva namenjen le kot dekorativna slika za jubilejno razstavo. Po več zapletenih poteh je po desetletjih postal last Avstrije, zato je od leta 1986 kot stalna posoja palače Belvedere ponovno razstavljen v Secesiji.
Doživite Beethovna v muzeju
Beethovnova ljubezen do narave
Beethoven je bil strasten ljubitelj narave. Številne njegove glasbene ideje so nastale med dolgimi sprehodi po gozdovih okoli Dunaja. Njegova 6. simfonija, »Pastoralna«, to ljubezen do narave veličastno odraža. V petih stavkih opisuje prizore, kot so prebujanje vedrih občutkov na podeželju, žuboreči potok, nevihta in veselje po njej. Beethoven te simfonije ni imel za zgolj posnemanje, temveč za izraz občutij, ki jih v njem vzbudi narava.
Njegova globoka povezanost z naravo je bila neizčrpen vir navdiha za njegovo glasbo. Še danes na umetnika spominjajo različne pohodniške in sprehajalne poti.