Egon Schiele
Ekspresionistični slikar
Egonov prvi najljubši motiv so bili vlaki Kot sin načelnika železniške postaje je odraščal v svetu, polnem vlakov in lokomotiv, kar je že zgodaj vplivalo na njegovo umetnost. Družina je stanovala v stanovanju nad železniško postajo mesta Tulln, tako je lahko mladi Schiele skozi okno opazoval vlake in porabil veliko časa za to, da jih je risal. Že od majhnih nog je bilo risanje njegova najljubša dejavnost. Ta strast se je obdržala tudi skozi šolska leta in je slabo vplivala na njegove šolske dosežke. Med poukom je risal in s tem jezil učitelje.
Ko je bil star 12 let je pričel obiskovati gimnazijo v Klosterneuburgu. Na srečo je tam spoznal likovnega učitelja Ludwiga Karla Straucha, ki je prepoznal njegov umetniški talent in ga pri tem podpiral. V Klosterneuburgu je bila v Schielejevih časih umetniška scena precej aktivna, s pomočjo Starucha se je lahko vključil v povsem nov svet in tako pridobil nova poznanstva med umetniki. V času, ko je bil v Klosterneuburgu, med letoma 1902 in 1906, se je njegov poklicni cilj konkretiziral. Vedel je, da želi postati slikar.
Ko je bil star 16 let, je Schiele prišel na Dunaj, da bi študiral na Akademiji za likovno umetnost. Toda konzervativni pouk se mu je kmalu zdel nezanimiv in njegov takratni učitelj Christian Griepenkerl prav tako ni bil navdušen nad svojim učencem: »Za božjo voljo samo nikomur ne povejte, da ste se učili pri meni!« Mlad slikar je po treh letih zapustil akademijo in z nekaj sošolci iz študija ustanovil umetniško skupino »Nova umetniška skupina« (nem. „Neukunstgruppe“).
Na Dunaju se zgodi nekaj najpomembnejših srečanj njegovega življenja: spozna svojega vzornika Gustava Klimta, svojo prijateljico in muzo Wally Neuzil in svojo bodočo ženo Edith Harms.
Leta 1918 je Egon Schiele pri 28 letih na Dunaju umrl zaradi španske gripe in zapustil bogato zbirko grafičnih del.
Danes njegove slike in grafike na mednarodnih dražbah dosegajo najvišje cene:
27,6 milijonov evrov – to je najvišji znesek, ki je bil dosežen na dražbi za Schielejevo sliko pri dražbeni hiši Sotheby’s v Londonu. Ne gre za enega izmed njegovih popularnih aktov, temveč za sliko pokrajine.
Egon Schiele iz vseh perspektiv
Egon Leo Adolf Ludwig Schiele se je leta 1890 rodil blizu Dunaja v majhnem mestu ob Donavi − Tulln. Pokrajina kot iz razglednice: Terasni vinogradi, cerkve s čebulnimi kupolami in baročni samostani s pogledom na Donavo ustvarjajo čudovite pokrajine. To idilo pa komajda najdemo v delih Schieleja. Ravno nasprotno. V nekaterih delih se čuti temačna otožnost. Mogoče je z njimi Schiele predelal zgodnjo smrt svojega očeta. Egon je bil takrat star komaj 14 let in izguba ga je močno prizadela. Leta 1913 je umetnik pisal svojemu prijatelju in svaku Antonu Peschki: „[...] ne vem, kdo lahko razume, zakaj obiščem prav tiste kraje, kjer je bil moj oče, kjer svojo bolečino v otožnih urah namerno doživljam. [...] Spomin, ki je bolj ali manj prepleten, nosim v sebi.“ Ali je bila to namera presekati tradicionalno idilično slikanje in se podati na nove avantgardne poti? Konec koncev je veljalo, da je treba to markantno dobo, ki so jo progresivni slikarji dojemali kot napihnjeno, preseči.
Njegove upodobitve teles so pogosto naslikane z žarečimi barvami in razkošne, postavljene so izolirano pred nevtralno ozadje. Pogosto v skicirani obliki, kjer se je Schiele osredotočal na obrise.
Dunaj je bil v času moderne v znamenju kulturnega preobrata, stran od pretirane mestne sramežljivosti k osvoboditvi moralnih prisil. Sigmund Freud je v tem času napisal »Tri razprave o teoriji seksualnosti«, Schiele pa je v tej razgreti dunajski atmosferi našel svoj poseben ekspresionistični stil in s svojimi prikazi seksualnosti postal eden izmed najbolj provokativnih umetnikov svojega časa. Leta 1912 je v časopisu Neue Presse pisalo: »Njegove zmote spadajo med najbolj ogabne stvari, ki smo jim bila do zdaj priča na Dunaju.« Groteskne kreature in akti – moški in ženski – so šokirali. Ampak Schiele je bil prepričan v svojo umetnost: »Tudi najbolj erotična umetnost ima svojo svetost.«
V svojem življenju si je vedno znova izbiral majhna mesta: najprej Krumau in potem Neulengbach v Wienerwaldu (Spodnja Avstrija). Wienerwald je, tako danes kot v preteklosti, regija z nizkimi griči, gozdnimi pobočji in majhnimi kraji v zelenju, a vseeno ni preveč oddaljen od Dunaja. Prednost, ki je verjetno v iskanju večje kakovosti življenja prepričala tudi Schieleja. Tukaj se je umetnik lahko umaknil, užival v naravi in delal, vstran od glasnega velemesta Dunaja. Tako je v pismu napisal svojemu stricu: „[…] nameravam za vedno ostati tu, moj namen je narediti velika dela […].“ Tako so v tem času nastala pomembna dela, kot so „Puščavniki“, „Pokrajina vran“ ali „Žalujoča žena“, prav tako pa tudi izrazne pokrajine in portreti dreves, kot je „Jesensko drevo v premikajočem zraku“.