Oskar Kokoschka
Divji vizionar in slikar duše
Veliki Oskar Kokoschka se je rodil v mestu Pöchlarn ob Donavi. Svojo domovino je nosil v srcu do konca življenja. Danes je ekspresionistični slikar v spodnjeavstrijskem mestu prisoten bolj kot kadarkoli prej.
Dr. Bernadette Reinhold pravi, da so seveda ponosni in da je to konec koncev nekaj prav posebnega. "Pöchlarn ima samo slabih 4000 prebivalcev! To, da se je Oskar Kokoschka rodil tukaj in da je njegova rojstna hiša postala razstavni in dokumentacijski center – to je velika sreča."
Opaziti ga je že na prvem sprehodu, saj se ogromne površine z njegovimi slikami nahajajo na fasadah: "Der Marabout von Temacin", "Stillleben mit Maske", "Mädchen mit Halskette" – kdor hoče videti vse, naj sledi poti velikega Kokoschke »Großen Kokoschka 2.0“, ki vodi v krogu do vseh fasad z njegovo umetnostjo. Še bolj intenzivno lahko ekspresionističnega umetnika doživite v »Oskar Kokoschka Dokumentation«. Tako se imenuje razstavni center, ki se nahaja v njegovi rojstni hiši in nekdanjemu hlevu.
Sprehod skozi dokumentacijo Oskarja Kokoschke
Faze življenja in umetnosti
Rojstni kraj v donavski regiji oz.
„OK je vedno ostal povezan z Pöchlarnom.“ Bernadette Reinhold je vodja centra Oskar Kokoschka Zentrum na Univerzi uporabne umetnosti na Dunaju (Universität für angewandte Kunst) in velja za priznano strokovnjakinjo za Kokoschko. "V zgodbah in pripovedkah se je vedno znova navezoval na svoj rojstni kraj." Donava je bila vedno centralni kraj za svetovljana, ne glede na to, ali je trenutno živel v Londonu, potoval po Bližnjem vzhodu ali delal ob Ženevskem jezeru.
Po vojni so se v Pöchlarnu spomnili velikega sina mesta: v petdesetih letih je Kokoschka obiskal svoj rodni kraj, kjer so ga proglasili za častnega meščana. "Ustanovitev dokumentacije v njegovi rojstni hiši: to je bila tako rekoč njegova vrnitev za vedno."
Mojster mnogih umetnosti
Oskar Kokoschka je bil tisto, kar bi danes imenovali vsestranski talent. Pisal je gledališke igre in pripovedi, oblikoval scenografije za gledališča in mozaike za cerkve. Predvsem pa je slikal – divje, ekspresivno in čustveno. Njegovi izjemni in za tisti čas povsem novatorski portreti so ga naredili slavnega: Slike, pri katerih mu ni šlo za natančno upodobitev zunanjosti, temveč za temeljne značajske lastnosti za obrazom in osebnost modela.
Na Kokoschkovih slikah ljudi je mogoče prepoznati njihov optimizem, pa tudi njihovo negotovost in notranjo razklanost, včasih pa tudi njihovo žalost in bolečino. Kokoschkovo umetnost pogosto imenujejo slikanje duše. Ujeti celotnega človeka na platno, in ne le njegove zunanjosti, je bilo umetnikovo osrednje poslanstvo.
Umetnost, izgnanstvo in hrepenenje
V Pöchlarnu ni preživel veliko časa. Že zgodaj ga je vleklo navzgor po Donavi na Dunaj, kjer je že pri rosnih letih postavil temeljni kamen svoje kasnejše slave. Kokoschko so bolj kot karkoli drugega zanimali obrazi, na skoraj polovici njegovih del so namreč upodobljene glave. Naslikal je Adolfa Loosa, Karla Krausa, Golda Meirja, Ezro Pound, Theodorja Heussa in Ludwiga Ehrhardta.
Po prvi svetovni vojni je bil profesor v Dresdnu, leta 1923 pa je vzel neplačan dopust, s katerega se ni nikoli vrnil, ampak je leta potoval po Evropi, Severni Afriki in Zahodni Aziji ter risal in slikal.
Ko se je začelo neodobravanje njegove umetnosti s strani nacionalsocialistov, je OK emigriral v London in ustvarjal politična dela, s katerimi je grajal londonsko politiko popuščanja ter ozaveščal o trpljenju otrok med vojno. Nekaj podobnega domovini je nemiren popotnik našel kasneje ob Ženevskem jezeru. Tam je leta 1980, torej v 94. letu starosti, tudi umrl.