Španska šola jahanja
Konjeniška umetnost na svetovni ravni
Zgodovina oživi, ko beli žrebci ob glasbi pridejo v Zimsko jahalno šolo v palači Hofburg. Španska jahalna šola ni nostalgija – je živa kultura, živahna tradicija in odličnost.
Kar se je začelo v 16. stoletju, je danes edinstvena institucija na svetu, ki avstrijsko kulturno dediščino prenaša v sedanjost. Njene korenine segajo v leto 1565. Prvotno je jahalna šola služila šolanju konj in aristokratske mladine. Izraz »Španska jahalna šola« se nanaša na iberske pasme, iz katerih izvirajo plemeniti lipicanci – živali z močnim značajem, ki danes tvorijo srce vsake predstave. Tukaj se že več kot 460 let goji klasična umetnost jahanja – zahtevna, natančno uglašena umetniška oblika, v kateri se jezdec in konj združita v harmonično enoto.
Pot žrebcev se začne v kobilarni Piber na Štajerskem, nadaljuje se skozi vadbeni center Heldenberg in doseže vrhunec na Dunaju. Njihovo usposabljanje poteka v več fazah in temelji na zaupanju, potrpežljivosti in občutljivosti. Le posebej nadarjeni žrebci obvladajo znane šolske skoke, kot sta levade ali capriole. Vendar fascinacija ni le v tradiciji, temveč v nenehnem naprednem razmišljanju: ženske so že dolgo sestavni del ekipe trenerjev, inovativni komunikacijski formati pa dediščino omogočajo širokemu občinstvu.
Vsak, ki si tukaj ogleda predstavo ali pogleda v zakulisje, bo to takoj začutil: tradicija tukaj sije – ne skozi stagnacijo, temveč skozi gibanje: z držo, eleganco in tiho naravnostjo, ki natančno pove, zakaj je Avstrija tako posebna kot država kulture. Kraj, ki kaže, kako se lahko kulturna dediščina izvaja na sodoben in trajnosten način – brez patosa, vendar z odnosom.
Od leta 2022 je uradno: znanje o vzreji lipicancev je del nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Španska šola jahanja v vseh pogledih
Od Piberja do Hofburga
V kobilarni Piber na Štajerskem se vzreja izvaja s šestimi od osmih linij žrebcev in 17 zgodovinskimi družinami kobil. Lipicanci se rodijo temne barve in svojo značilno belo barvo dobijo med šestim in desetim letom starosti – šele od začetka 19. st. jih namerno vzrejajo z belo kožo. Vsak par sledi stoletnim linijam in sodobnim spoznanjem, da bi prenesel značaj in kakovost gibanja.
Žrebeta odraščajo v t. i. kobilski čredi skupaj z drugimi žrebeti. Poletja preživijo na obsežnih alpskih pašnikih, kjer razvijejo zanesljivo hojo in socialno vedenje. Pri približno štirih letih se mlade živali vzorčijo – ne glede na spol. Žrebci se preselijo v vadbeni center Heldenberg, izbrane kobile pa ostanejo v Piberju in opravijo dvoletni trening pod sedlom in pred kočijo. Šolanje žrebcev poteka v treh fazah – šola za nadomestnega konja "remonte", urjenje konja za praktično jahanje in visoka šola jahanja. V sodelovanju z jahači se konji učijo zahtevnih lekcij vse do šolskih skokov. Kobile pa ostanejo v Piberju in oblikujejo kot plemenske kobile naslednje generacije.
Po aktivnem obdobju se žrebci vrnejo v kobilarno v Piberju, kjer preživijo svoja zadnja leta v za njihovo vrsto primernem okolju – ljubeče negovanem "hlevu za upokojence".
Dogodki in vodeni ogledi: umetnost jahanja od blizu
Močan znak kulturnega pomena te ustanove je njena mednarodna prepoznavnost:
od leta 2010 je klasična umetnost jahanja Španske jahalne šole del nesnovne kulturne dediščine UNESCO. Leta 2022 je bilo znanje o vzreji lipicanca dodano na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva – kar je še en dokaz globokih korenin te tradicije v avstrijski kulturni identiteti.
Lipicanec kot spominek
Pogosta vprašanja
Informacija o varstvu podnebja
Ohranjanje običajev in tradicije je v Avstriji tesno povezana s trajnostjo. Tradicije, kot so gonja živine, tradicionalni festivali in regionalna obrt, izkazujejo globoko spoštovanje do narave in virov. Ti običaji spodbujajo razumevanje in spoštovanje lokalne flore in favne ter okoljsko ozaveščenost.
Običaji in tradicije krepijo tudi družbeno trajnost: tradicionalni festivali, kot so postavljanje mlaja, praznovanja Velike noči ali Božičnih običajev, krepijo občutek skupnosti in skupno zavezanost ohranjanju regije. Tudi nesnovna kulturna dediščina spoštuje tradicionalne obrede, običaje in obrt, ki se prenašajo iz roda v rod. Tisti, ki kot gostje doživijo takšne tradicije, se potopijo v avstrijsko kulturo – kar posledično krepi lokalno identiteto.