O luskah in zvezdah – tekaška premiera

Priznamo: na začetku je bolj sprehod na smučeh kot pa tek. Moj prijatelj Dieter, as na tekaških smučeh, me je prepričal, da sem poskusil srečo na dolgih tankih smučkah. Na položni tekaški progi Moadörfl-Loipe v Wagrainu – brez napornih vzponov in vratolomnih spustov, popoln teren za začetnike, kot sem jaz. Na začetku sem bil neveden, a polno motiviran. Že ko sem iskal smučke za izposojo je bilo jasno, da sodiva skupaj – moja neukrotljiva volja, da v naslednjih dneh prevozim nešteto klasičnih tekaških kilometrov, in te tanke, dolge smuči. Naučim se, kaj so to smuči z »ribjimi luskami«. Smuči, ki imajo drsno podlago, narebreno z luskami, kar naj bi olajšalo vzpone in upočasnilo smuči, ki so bistveno počasnejše od drugih modelov. To so tako imenovane začetniške smuči. Hvala lepa!

Negotovo sem naredil svoje prve korake na smučeh, ki so se zdele prelahke za moje težko telo. Dieter me nauči prave drže: ne smem stati niti preveč naprej niti preveč nazaj, saj je tek na smučeh navsezadnje koordinacijski in ravnotežnostni šport. Le tisti, ki dobro razporedi svojo težo in dobro koordinira odriv z nogo ter uporabo palic, pride do faze drsenja – dejanskega gonila tega načina premikanja. Ujeti ta tok pa je bolj stvar občutka kot koncentracije. Podobno je kot pri plesu – na začetku si pri plesu še dajemo ritem in sledimo korakom, a res dobro začnemo plesati šele tedaj, ko nam ritem preide v kri. Dobra stvar pri tem je, da po nekaj sto metrih ujameš ritem – in takrat več ne hodiš, ampak drsiš. Osvobajajoč občutek: diagonalni koraki so vedno bolj ritmični, sneg se izpod palic kadi v vedno krajših intervalih. Počasi neprimerljivo dobro počutje zajame vse − od nog do konic prstov.

Vendar: stremiva k visokemu – v pravem pomenu besede. Popoldne poiščeva progo, ki ponuja vzpone in spuste. Na tekaški progi Jägerseeloipe v Kleinarlu mi vzponi s smučmi z ribjimi luskami gredo lahko od nog, a pri spustih je bila hitrost, ki me je na začetku navduševala, zame pogubna. Predvsem takrat, ko sem prišel na zaledenel del in več nisem mogel zavirati. Moja zadnja plat je potegnila ročno zavoro in ležal sem v snegu. Moji poskusi vstajanja so bili zaman, z dolgimi smučmi sem se ob vstajanju počutil kot hrošč v Kafkini »Preobrazbi«.
Moja nemoč se konča, ko odpnem vezi in spet z obema nogama trdno stojim v življenju, beri: na snegu. Zaslišim aplavz ... Obrnem se in opazim, da prihaja z bližnje terase posmehljiv aplavz za moj padec, ki je bil očitno vreden ogleda. »Lepo zvezdo si skoval,« mi rečejo. To bi naj v alpskem žargonu ustrezalo posebej spektakularnemu padcu. Popravil sem si krono (beri: kapo) in odhitel. Grozni ljudje se nahajajo tukaj.

Dieter pozna trik, da se v prihodnje izognem takšnim situacijam in sramotenju. »Eno smučko enostavno umakneš iz smučine in zaplužiš,« pove in mi pokaže polovično pluženje – eleganten način, kako kontrolirano zmanjšati hitrost pri spustu. Dieter mi ob naslednjem spustu to demonstrira in jaz ponovim za njim. O čudež, deluje!
Ko sva prišla do jezera Jägersee, sva si privoščila skodelico vročega čaja in uživala ob pogledu na zamrznjeno jezero. Globoko vdihujem čist, svež gorski zrak. Zdaj mi je jasno, da je tek na smučeh tisti šport, ki sem ga vedno iskal: gibanje, ki aktivira celo telo, v povezavi z izvrstnim doživetjem v naravi, ob katerem pozabite na siv vsakdan. 

Ko sva se vračala in sva prispela do strmine, kjer sem prej skoval že omenjeno zvezdo, sem z uporabo obeh palic oddrsel mimo skupine ljudi na terasi. Ob spustu sem zmanjšal hitrost s polplugom in na ovinku vrnil obe smuči nazaj v smučino. Spet se zasliši aplavz. Obrnem se. Kaj pa je zdaj spet? A zdaj vidim več palcev, ki kažejo navzgor – dobrodejna potrditev mojega očitno brezhibnega spusta. Pravzaprav so tu kar prijetni ljudje ...