Dejansko je zelo zgodaj zjutraj. Pohod smo začeli – moja dva otroka, gorski vodič in jaz – sredi noči, dobro opremljeni z naglavnimi svetilkami. Brez vodiča v temi ne bi našli ozke poti skozi gozd in čez pašnike do vrha. Iz predarlske doline Brandnertal do vrha Mondspitze je kar 800 višinskih metrov.
Ko smo, preznojeni in brez sape, pravočasno prišli na 1967 metrov višine na ogled sončnega vzhoda, smo bili neizmerno srečni. Ne zato, ker bi bil dosežek zgodnje vstajanje − čeprav je tudi to bil dosežek zase −, ali hoja dve uri in pol navzgor po hribu, ampak zato, ker je bilo jutro na vrhu tako neverjetno lepo. Avtentično. Zdaj se počasi začenja dan. Kakor da bi nekdo počasi obračal stikalo za dnevno svetlobo, tako se krepijo in bogatijo dnevne barve. Nebo se naprej obarva rumeno, potem oranžno in na koncu še rdečkasto. In tudi sam sij sonca postaja vedno toplejši in močnejši. Okoli nas je pristna narava. Je to resnično? Vrtim se v krogu in opazujem veličastne vrhove okoliških gora v Avstriji, Švici in Liechtensteinu. Izgleda, kakor da pripadajo samo nam, kajti dolina pod nami še globoko spi.