Božični običaji v Avstriji: divji božič

Kultno in zgodovinsko. Medtem ko se sveti Nikolaj očitno vrača h krščanskemu zgledu, svetemu Nikolaju iz Mire, je izvor parkeljnov večinoma nejasen. A očitno so se že Kelti poskušali zimi zoperstaviti z grimasami, rogovi in kožami – podobno kot tako imenovani »Perchte«, ki naj bi preganjali zimo. Tudi stari Grki so poznali bitja z rogovi in kozjimi nogami, kot so bili satiri Dionizovega kulta. Arhivar in strokovnjak za običaje Horst Wierer iz Bad Hofgasteina najde prvo pisno omembo parkeljnov pri cerkvenem učitelju Avguštinu okoli leta 400 po Kristusu. Ta je zapisal, da so okrog epifanije (Sveti trije kralji) mladi ljudje, oblečeni v kože, rjoveli po ulicah. Po mnenju Avguština bi bilo treba ta nekrščanski običaj izkoreniniti.

Živi običaj parkeljnov. V številnih podeželskih regijah Avstrije je običaj parkeljnov živ še danes. Vsako leto oživi 5. decembra, na predvečer Miklavža. Ena najbolj pristnih oblik teka oz. pohoda parkeljnov se odvija v dolini Gasteinertal. Vsak parkelj, ki je del skupine, velike okrog 100 parkeljnov, v dolini nosi izrezljano masko iz švicarskega bora. Rogovi in kože prihajajo od kozličkov in ovnov lokalnih kmetov. Tako kot drugod, je tudi tukaj razcefrano bitje spremljevalec sv. Nikolaja. Ampak v dolini Gasteinertal parkelj ne pooseblja zla, temveč ga preganja. Pri običaju »Rapeln« se grobi fantje poskušajo spopasti drug z drugim samo z uporabo ramen, kar naj bi simboliziralo zmagoslavje nad zlom. 

Kdo se boji »divjega lova«? »Volčje noči« so bile dolgo razumljene kot grozeče in nevarne. To je posledica izročila iz germanske mitologije, saj naj bi se v tem času odvijal tudi »divji lov«. Cela vrsta demonov naj bi lovila po zraku in s seboj prinašala nesrečo. Do danes velja v številnih regijah Avstrije prepričanje, da se med božičem in novim letom zunaj naj ne bi obešalo perilo, saj bi se lahko demoni v to perilo ujeli. 

Nič manj strašen pa ni niti tako imenovani „Habergoaß“, to je kozi podoben demon, ki je na povorki Percht v SalzburgerLandu najpogosteje prikazan z košaro za nošenje. Pravijo, da rogato bitje s seboj rado odnese otroke. 

Vejice prinašajo srečo. Čas okrog božiča pa ni le čas strahov in groze – obstajajo tudi lepi poganski običaji: omelo ne predstavlja le ključne sestavine čarobnega napoja, ki je v središču pozornosti v Asterixovih stripih. V germanski mitologiji je tudi simbol sreče. 

Iz tega razloga za božič na okvir vrat obešajo omela. Prav tam se pari radi poljubljajo, da bi s tem pričarali obetavno skupno prihodnost.

Cvetoče veje sreče. 4. decembra, na god svete Barbare, odrežemo sadne veje ter jih postavimo v vazo. V kolikor zacvetijo na sveti večer vse »Barbarine veje«, lahko v novem letu pričakujemo veliko sreče.