Iskanje
    •                 Cesarica Elizabeta I. (Sisi) in cesar Franc Jožef
      media_content.tooltip.skipped
    Franz Schubert

    Koristne povezave

    media_content.tooltip.skipped

    Franz Schubert

    Rojen 31. januarja 1797 v Himmelpfortgrundu, danes predelu Dunaja. Umrl 19. novembra 1828 na Dunaju. "Na svet sem prišel samo zato, da komponiram."

    Danes je pogled na rojstno hišo Franza Schuberta idiličen: ima le eno nadstropje, krilo na zadnji strani obsega manjše dvorišče, odprte galerije vodijo do sob. Nekoč je v tej hiši živelo šestnajst strank, celotne družine so živele v moreče utesnjenih razmerah v majhnih stanovanjih z le eno sobo. Schubertov oče je bil učitelj, tudi učilnica se je nahajala v hiši.
    Franz se je rodil v kuhinji kot trinajsti od šestnajstih otrok. Le štirje od njegovih bratov in sester so preživeli starost dojenčka. Oče Schubert je svoje otroke učil igranja na inštrumente in s sinovi igral v godalnem kvartetu. Schubert je svoje glasbeno znanje z navdušenjem osvajal in že od otroških let razvijal svoj izjemni talent za komponiranje v neverjetni poplavi navdiha. Kljub pomanjkanju denarja se je njegov talent razvijal naprej, nenazadnje tudi pod mentorstvom Antonia Salierija, ki je o njem navdušeno izjavil: “Njega poučuje sam Bog.“
    Pri šestnajstih letih je Schubert zaključil kratko usposabljanje za šolskega pomočnika, nemotiviran in z „zmernim uspehom“. Z odporom je nato delal v šoli svojega očeta. Že takrat je bil njegov dan natančno načrtovan, v okviru katerega je komponiral s popolno disciplino in vnemo – tako skoncentrirano, da ga skoraj ni bilo moč zmotiti. V zgolj dveh letih kot učitelj je napisal približno 250 pesmi in 4 simfonije – brez naročila ali plačila. Domnevno je celo spal z očali, da je lahko tudi ponoči zapisal vsako svojo idejo.

    Umrl je star 31 let – najbrž zaradi tifusa – in zapustil neverjeten opus s približno tisoč skladbami.

    Franz Liszt – vizionarni kozmopolit

    Franz Liszt velja za stvaritelja popolnoma nove klavirske glasbe in kompozicijskega stila s prihodnostjo.

    Franz Liszt
    media_content.tooltip.skipped

    Franz Liszt - njegovo življenje

    Franz Liszt velja za eno najbolj vreščavih osebnosti med klasičnimi komponisti. Bil je posebnež in imel je mnogo oboževalk. Bil je virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, intelektualec, kozmopolit, ki je veliko potoval, in bil je predvsem človek, ki je neprestano komponiral.

    Njegova glasbena stvaritev zajema 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih in 28 posvetnih zborovskih del, številne aranžmaje ter orgelska in druga dela. Liszt je utiralec poti za"simfonično pesnitev", kjer glasba postane pripovedni medij in opisuje scenske trenutke.
    Franz Liszt je bil rojen 22. oktobra 1811 v gradiščanskem Raidingu, ki je bil takrat v madžarskem delu Avstrijskega cesarstva. Že zgodaj ga je oče, ambiciozen in strog učitelj glasbe, poučeval klavir. Preko Dunaja, kjer ga je med drugim učil Antonio Salieri, se je družina preselila dalje v Pariz. Zaradi njegove narodnosti so 12-letnemu čudežnemu otroku sicer preprečili sprejem na Pariški konzervatorij, a je njegov oče zato intenziviral vadbo.

    Bivanje v Parizu

    Liszt, ki se je zanimal za duhovne tokove svojega časa, je v Parizu navezal stike s mnogimi umetniki svojega časa. Vsekakor mu je poznanstvo z veličinami glasbenega življenja, kot so Frédéric Chopin, Hector Berlioz in Felix Mendelssohn Bartholdy pokazalo njegove lastne glasbene meje. Toda ta izziv ga je samo spodbujal naprej. V pismu svojemu učencu in prijatelju Pierru Wolffu je v maju 1832 napisal: 14 delata moj duh in moji prsti kot dva prekleta [sic.] – Homer, biblija, Platon, Locke, Byron, Hugo […], Beethoven, Bach, Hummel, Mozart, Weber so vsi okrog mene. Študiram jih, jih opazujem, požiram z vnemo, poleg tega vadim 4 do 5 ur […]. Ah! Če ne bom znorel, boš ponovno našel umetnika!

    • Potovanja po Evropi

      Naslednja leta so zaznamovala neutrudna potovanja, številne kompozicije in nastopi po vsej Evropi. Poročil se je s šest let starejšo Marie d'Agoult, z njo je imel tri otroke. Bivanju v Švici in Italiji so sledila številna mesta po celi Evropi. Po umetniški strani se je Liszt srečeval tako s kritikami svojega dela kot tudi nadvse velikimi uspehi. 1841/42 so ga kot pianista v Berlinu tako slavili, zlasti ga je častil ženski svet, da je Heinrich Heine skoval naziv "Lisztomanski".
      Konec leta 1843 sta se Liszt in Marie d'Agoult ločila, ker mu Marie ni več hotela oprostiti ponavljajočih se skokov čez plot. Oster spor za skrbništvo za skupne otroke je dobil Franz Liszt, ki pa je nato otroke pustil pri svoji materi v Parizu.

    • Čas v Weimarju

      Od 1843 do 1861 je bil Franz Liszt kapelnik v Weimarju in v tem času se je spoprijateljil z Richardom Wagnerjem, ki je kasneje, proti Lisztovi volji, poročil njegovo hči Cosimo. Zasebno se je v tem času povezal s temperamentno kneginjo Carolyne zu Sayn-Wittgenstein, v kateri je našel enakopravno sogovornico in hkrati podpornico njegove umetnosti. Leta v Weimarju so po umetniški plati najproduktivnejše obdobje Lisztovega življenja. V tem času so nastala njegova številna klavirska dela, dvanajst simfoničnih pesnitev, posvetna dela (pesmi, melodrame, moški pevski zbori) in duhovna glasba. A vendar: njegov ugled kot komponist je ostal majhen. Podobno je bilo z njegovim delom kot dirigent, ki je delno naletelo na naklonjenost, delno pa na ostro zavračanje. 36 krat je dirigiral opere Richarda Wagnerja ter poleg tega še dela Berlioza, Mendelssohna in Schumanna.

    Carica Elizabeta "Sisi"

    Rojena 24. decembra 1837 v Münchnu. Umrla 10. septembra 1898 v Ženevi. „Prebudila sem se v ječi, na moji roki so okovi. In moje hrepenenje je vedno močnejše. In svoboda! Odvrnila si mi hrbet!“

    Ko se je v Münchnu rojena Elizabeta iz hiše Wittelsbach leta 1854 poročila s cesarjem Francem Jožefom I., se ni zavedala, kaj jo bo doletelo. Prvotno se bi naj cesar poročil z njeno sestro Helene, vendar se je 23-letnik v Bad Ischlu zaljubil v komaj 15 let staro Elizabeto. Cesarska vila v Bad Ischlu s parkom še danes ohranja spomin na Elizabeto.

    Na dvorišču (Muzej Sisi)
    media_content.tooltip.skipped

    „Prebudila sem se v ječi“ – mlada cesarica na Dunaju

    Poroka je bila na Dunaju. Mlad cesarski par je odslej bival v dvorcu Schönbrunn in v palači Hofburg. Dunajski dvor je veljal za najbolj konservativnega v Evropi in Elizabeta je trpela zaradi stroge dvorne etikete, ki jo je uteleševala cesarjeva mama Zofija. Vendar tudi zakon ni bil srečen. Pedantnemu cesarju, katerega interesi so bili v prvi vrsti podrejeni vojski, je nasproti stala mlada ženska, ki so jo navduševali mitologija, zgodovina in literatura. Vzgojo otrok – Elizabeta je v prvih letih zakona rodila hčerki Zofijo in Gizelo ter sina Rudolfa – je prevzela tašča Zofija. Kolikor pogosto je mogla, je Elizabeta pobegnila v Laxenburg pri Dunaju. V prostranem parku z ribniki in neogotsko palačo Franzensburg je lahko Elizabeta uživala v svoji veliki strasti, jahanju.
    Prva leta njenega zakona so bila politično zelo turbulentna. V tem času je habsburška monarhija izgubila svojo prevlado v Evropi in po težkih vojaških porazih izgubila italijanska ozemlja. Franc Jožef je posvetil Elizabeti le malo časa; njegove zunajzakonske afere so jo globoko prizadele. Elizabeta je zbolela in postala depresivna, začela pa je tudi potovati, da bi tako pobegnila utesnjenosti Dunaja.

    Soba za občinstvo cesarja Franca Jožefa (Muzej Sisi)

    Koristne povezave

    media_content.tooltip.skipped

    „Kraljica tvojega srca ti je naklonjena“: prijateljica cesarju
    V naslednjih letih se Elizabeta ni več vključevala v dnevno politično dogajanje. Še enkrat je postala mati. Drugače kot pri njenih prvih otrocih je pri Mariji Valeriji od začetka prevzela njeno vzgojo. Franc Jožef je želel Elizabeto vezati na Dunaj in ji zato podaril vilo Hermes. Vilo, ki je umeščena zahodno od Schönbrunna v naravnem rezervatu Lainzer Tiergarten, je zgradil znan arhitekt Carl von Hasenauer, ki je zasnoval tudi znamenito krožno cesto okoli centra mesta. Vila še danes daje vtis cesarskega bivanja onkraj dvornih norm. Kakorkoli, vila je bila bolj odraz okusa arhitekta kot okusa tiste, ki jo je dobila v dar, zaradi česar je Elizabeta v njej le redko bivala. Elizabeta se tudi ni več želela odpovedati svojim obsežnim potovanjem in je aktivno podpirala odnos med cesarjem in mlado igralko Katharino Schratt, s čimer je še naprej nemoteno uživala svojo svobodo. Po samomoru njenega sina Rudolfa leta 1889 so postajala Elizabetina potovanja vedno bolj nemirna. Mučile so jo depresije in hrepenela je po smrti …

    „Najbrž bo prišla zadnja solza kot biser nekoč k tebi“: smrt v Ženevi
    Italijanski anarhist Luigi Lucheni je že dalj časa želel opozoriti nase s spektakularnim atentatom. Ko je francoski prestolonaslednik predhodno zapustil Ženevo, je Lucheni iz časopisa izvedel za prisotnost Elizabete v mestu. Bil je 10. september 1898, ko je želela vstopiti na ladjo in se vrniti v Montreux, od koder je dan prej pripotovala. Lucheni se je vrgel na cesarico, ki jo je spremljala le ena dvorna dama, in ji zabodel pilo v srce. Komaj dve uri kasneje je skoraj 61-letna Elizabeta podlegla poškodbam. Njeno truplo so prepeljali na Dunaj, kjer so jo pokopali v cesarjevi grobnici.
    Elizabeta je bila 44 let cesarica imperija v zatonu. Družinske in reprezentativne naloge, ki so bile s tem povezane, so jo ovirale pri uresničevanju njenega hrepenenja po svobodi. Nepriljubljeni vlogi cesarice je nenazadnje poskušala ubežati v svoji poeziji, v kateri se je ponovno rodila kot vilinska kraljica Titania.

    „Galeb, ki ne pripada nobeni deželi“: mit cesarice Sisi
    Za njene sodobnike je bila najlepša ženska Evrope. Obdobje, ki je sledilo, je ustvarilo kult Sisi in izumljalo vedno nove lastnosti: literarna dekadenca jo je povzdignila v melanholično in v umetnost zaljubljeno fatalno žensko, in avstrijski film iz 50-ih let o Sisi je ustvaril simbol za žensko samouresničitev in upor, ki je presegel v filmu vse prisoten kič okrog cesarice Sisi.
    Jasno sliko je težko prikazati, kajti Elizabeta ni nadzirala le tega, kar je svet okoli nje izvedel, temveč je določala tudi, kar je zanamcem ostalo od njenih osebnih zapisov. Prepoved fotografiranja je njeno podobo že za časa njenega življenja zamrznilo kot brezčasno lepoto. Elizabeta je tako prikazana na osupljivo moderno ljubek način kot umetniška figura, ki je stoletje po njeni smrti že zdavnaj postala neke vrste blagovna znamka „Sisi“. Da je bila Elizabeta tudi inteligentna, nadarjena za jezike, načitana in politično aktivna, je dokazala šele mlajša generacija zgodovinarjev. In ustvarila je nove podobe: zmerno nadarjene pesnice, ki jo je navdihoval pesnik Heinrich Heine, ki je sodelovala pri najtežjih lovskih sledenjih in v starosti lirično odigravala mračne fantazije o smrti.

    Joseph Haydn

    Koristne povezave

    media_content.tooltip.skipped

    Sledilo je trideset srečnih let, v katerih je Haydn komponiral za ta orkester, potoval kot livrirani sluga z razkošnim spremstvom in kot dirigent neutrudno opravljal obsežne naloge.
    Ohranjeni portreti majhnega, kozavega genija naj bi bili precej polepšani. Vseeno pa je navduševal s svojo optimistično toplino in nagajivim smislom za humor. Haydn je bil globoko veren. Njegov zakon s prepirljivo, glasbeno nenadarjeno hčerko frizerja je stal pod nesrečno zvezdo, imel pa je ljubezensko razmerje s pevko na dvoru. Haydn je bil dober prijatelj Wolfganga Amadeusa Mozarta, skupaj sta rada ustvarjala v godalnem Kvartetu.
    Leta 1790 je skrivnostni knez Nikolaus umrl in zapustil ogromne dolgove. Njegov glasbeno nenadarjeni naslednik je orkester razpustil in Haydna poslal v pokoj. Sledili sta dve finančno izredno donosni in uspešni koncertni turneji v London, kjer so ga poskušali zadržati, o čemer je tudi z vso resnostjo razmišljal.
    V glasbenem prodoru je delo „očeta klasične simfonije in godalnega kvarteta“ bistvenega pomena, zlasti njegove sonate so izredno inovativne. Dejstvo, da je bila zaradi bolezni in starosti njegova neustavljiva goreča ustvarjalnost vse od leta 1802 omejena, ga je zelo prizadelo.
    Haydn je umrl kmalu po enem od topovskih napadov Napoleona zaradi „splošne oslabelosti“. Na njegovi spominski slovesnosti je zazvenel rekviem njegovega prijatelja Mozarta.

    „Poljub“ (Klimt)

    Koristne povezave

    media_content.tooltip.skipped

    Zgodovinske slike so bile takrat zelo priljubljene in so Klimtu prinesle zlati križ za zasluge, odlikovanje cesarja in članstvo v dunajski hiši umetnosti. Danes bi zgolj zaradi tega verjetno utonil v pozabo.
    Toda po letu 1890 se je čedalje bolj oddaljeval od toge akademske tradicije, iskal individualni slog, postajal ekspresionističen in razvijal svoje značilne ploskovne kompozicije. Leta 1897 je izstopil iz Hiše umetnosti in kot soustanovitelj in prvi mož Dunajske secesije napovedal boj državnim smernicam glede umetnosti.
    Leta 1900 je uspehe razvajenega umetnika pretresel škandal. Njegova stropna freska „Filozofija“, izdelana po naročilu za avlo Univerze na Dunaju, ki je bila na svetovni razstavi v Parizu nagrajena z zlato medaljo, je naletela na grobo zavrnitev pri profesorjih in v javnosti. Mračno-morbidno in visoko erotično delo so označili za odvratno in pornografsko. Na koncu jo je s še dvema drugima slikama odkupil in jo razstavil v svoji zasebni zbirki.
    Klimt se je kasneje sprl s secesijo in živel vse bolj odmaknjeno, vendar produktivno in vse prej kot vzdržno. S svojim denarjem je ravnal razsipniško, njegove obilne večerje so bile legendarne, svoje modele je bogato nagrajeval in z nekaterimi spočel otroke. O njegovih številnih odnosih z damami iz visoke družbe se špekulira še danes.
    Poleg z vso predanostjo ustvarjenih ženskih portretov je bil uspešen tudi s slikami pokrajine, katerih svojevrstno ploskovni učinek nastane, medtem ko opazuje motive skozi daljnogled.
    Kljub njegovemu velikemu uspehu kritiki njegovo delo še desetletja po njegovi smrti največkrat označujejo kot dekorativno. Danes je njegova umetnostnozgodovinska ključna vloga pri razvoju secesije nedvomna.

    Gustav Mahler

    Rojen 7. julija 1860 v Kalischtu, Böhmen. Umrl 18. maja 1911 na Dunaju. "Moram ostati na vrhu. Nič me ne sme zmotiti ali celo potegniti navzdol. Dovolj težko je že, da se zmeraj držim na vrhu."

    Igrati kot glasbenik v orkestru pod taktirko Gustava Mahlerja je bilo razmeroma težko. Razdražljiv, živčen zvezdniški dirigent je svoje glasbenike pripeljal do meja njihovih sposobnosti, mučil tiste, ki niso izpolnili njegovih pričakovanj in od svojih opernih pevcev zahteval doslej neznane dosežke.

    Gustav Mahler

    Koristne povezave

    media_content.tooltip.skipped

    Rezultat njegovega garanja je bil izreden uspeh pri občinstvu. Že ko je dopolnil 30 let, je veljal za enega največjih dirigentov svojega časa, imel izredno izčrpavajoče turneje po vsej Evropi in vodil najpomembnejše orkestre. 
    Med leti 1897 in 1907 v času njegovih dunajskih let je bil Gustav Mahler na višku svoje kariere. Kot direktor dunajske dvorne opere je v do takrat tradicionalni operi uveljavil prelomne reforme: poslovil se je od zastarelih odrskih dekoracij in togo nastopajočih pevcev. Povezal je scenografijo, dejanje in glasbo v dramatično celoto; te novosti so pomenile začetek modernega opernega insceniranja.
    Na Dunaju je Mahler izpolnil tudi svoja zasebna hrepenenja. Dal se je krstiti in prestopil h katolicizmu, tudi iz strahu pred protižidovskimi ovirami. Marca leta 1902 se je poročil z 19 let mlajšo Almo Schindler, ki jo je strastno občudoval. Njo je Mahler navduševal kot osebnost in kot dirigent. Čeprav je bila Alma umetnica in je odrasla v okolju Gustava Klimta in Maxa Klingerja, je Mahler zahteval, da se Alma odslej posveti le svojim nalogam kot žena in mati. Z obema hčerkama Mario Anno (*1902) in Anno Justino (*1904) sta zakonca poletne mesece preživela skupaj. Vendar je bil Mahler v tem času tako zelo zaposlen s svojim komponiranjem, da sta le redko počela stvari skupaj. Tudi tragična smrt starejše hčerke leta 1907 ni utrdila vezi med Gustavom in Almo Mahler.
    Največji pomen za naslednje generacije je Gustav Mahler dosegel s svojim delom v času počitnic. Odrezan od sveta, v hribih pogosto v hiški, ki jo je zgradil z lastnimi rokami, je komponiral in pisal glasbo, ki je bila izredno napredna za tisti čas. Prekinil je z običajnimi pravili glede oblike in harmonije, eksperimentiral z novimi zvoki in glasbili ter s toni in šumi izven običajnega načina igranja. Ta inovativni pristop, zlasti pri njegovih pozno romantičnih simfonijah, je neprimerljiv. Na Dunaju je njegovo glasbo dolgo časa poslušala le majhna množica navdušencev, večina pa jo je zavračala. Tudi svoje žene z lastnimi kompozicijami ni prepričal.
    Konec leta 1907 se je Mahler po številnih sporih odpovedal svojemu položaju dirigenta in direktorja dvorne opere in se odpravil v New York v Metropolitansko opero, kjer je kot dirigent in končno tudi kot komponist doživljal velike uspehe.
    Zanemarjena zaradi njegovega delovnega zagona se je Alma leta 1910 spustila v ljubezensko razmerje z arhitektom Walterjem Gropiusem. Slednji ji je napisal ljubezensko pismo in ga po pomoti naslovil na Gustava Mahlerja. Zaradi tega je Mahler skoraj zblaznel. Skladatelj, ki se je v svojih potujočih letih kot mlad dirigent v vsakem novem mestu strastno zaljubil, si je dramatično prizadeval za Almino naklonjenost.
    Mahler je leta bolehal zaradi bakterijske bolezni srca. Februarja leta 1911 se je njegovo stanje po napornem koncertu v Metropolitanski operi poslabšalo. Vrnil se je na Dunaj, kjer pa takrat 50-letnemu niso mogli več pomagati.

    Sigmund Freud

    Sigmund Freud
    media_content.tooltip.skipped

    Rojen 6. maja 1856 v Freibergu, Češka. Umrl 3. septembra 1939 v Londonu. "Človek ni gospodar samega sebe."

    Nezavedno, potlačitev, nad-jaz, Ojdipov kompleks – pojmi in ideje, ki jih je Sigmund Freud razvijal, niso pomembni le v psihologiji in medicini. Že zdavnaj so postali del splošne uporabe jezika – vse do „Freudovega zdrsa“.


    Freud je bil eden od najvplivnejših mislecev 20. stoletja, njegovo delo zaznamuje našo podobo o človeku, našo predstavo o realnosti vse do predstave o umetnosti. Že za časa njegovega življenja se je in še danes se o njegovem delu razpravlja, se ga zavrača in nadalje razvija izredno kontroverzno. Veliko tega je bilo medtem že precej omajanega. In kljub temu: njegov pomen za psihologijo je prelomen.

    Freudov muzej

    Več člankov na to temo

    • Anton Bruckner

      Anton Bruckner se je rodil 4. septembra 1824 v Ansfeldnu pri Linzu in spada med največje glasbene ustvarjalce svojega časa. „Kdor želi graditi visoke stolpe, mora dolgo ostati pri temelju.“

      Brucknerjeva rojstna hiše v Ansfeldenu
          Anton Bruckner
      media_content.tooltip.skipped
    • Franz Lehár

      Franz Lehár je znan predvsem po svojih svetovnih znanih operetah. Njegovo pogosto podcenjeno delo pa se počasi spet približuje operi. Želel je, da bi njegova glasba razveseljevala druge ljudi.

      Internationale Franz Lehár Gesellschaft
          Franz Lehár - Kurpark Bad Ischl / Bad Ischl
      media_content.tooltip.skipped
    • Adalbert Stifter

      Za Stifterjevo delo je značilno razsvetljeno opazovanje narave, umetnosti in literature. V svoji poeziji dvigne mejo med človekom in naravo,

      Stifterjeva hiša
          Stifter Statue in Linz
      media_content.tooltip.skipped
    • Peter Rosegger

      Ker družina dečku z gozdne kmetije ni mogla plačati študija, se je izučil za krojača. S svojim majhnim prihodkom si je kupoval knjige, kmalu pa je pričel tudi sam pisati. Leta 1902 je izšla njegova dobro poznana pripoved Ko sem bil še deček z gozdne kmetije (nem. Als ich noch ein Waldbauernbub war).

      Peter Rosegger - Štajerska
          Peter Rosegger
      media_content.tooltip.skipped
    • Angelika Kauffmann

      Slikarka iz obdobja klasicizma, prijateljica Johanna Wolfganga von Goetheja in ustanovitvena članica Royal Academy of Arts. Njene slike lahko najdete v vseh večjih muzejih.

      Angelika Kauffmann muzej
          Angelika Kauffmann, Selbstbildnis in Bregenzerwälder Tracht, 1781
      media_content.tooltip.skipped
    • Oskar Kokoschka

      Njegov stil so kritizirali kot „trohneče slikarstvo“. Zlasti v njegovih razburkanih portretih je šlo vedno manj za zunanji videz osebe in vse bolj za drastično podobo njenega duševnega stanja v intenzivnem, vizionarskem jeziku barv.

      Dvorec Belvedere ima v lasti čudovito zbirko del Kokoschke.
          Oskar Kokoschka
      media_content.tooltip.skipped

    Habsburžani

    Habsburžani so vplivali na usodo Evrope bolj kot katera koli druga dinastija. Preko stoletij so nastavljali nemške kralje in rimskonemškega cesarja ter postali utelešenje monarhije.

    Habsburger Erbe
    media_content.tooltip.skipped

    Bili so meceni umetnosti in so dali zgraditi gosposke dvorce, palače in vile. Nekateri med njimi so bili posebej vneti zbiratelji, ki so kopičili zaklade kot svojo zasebno lastnino.
    Ferdinand II. je dal v času renesanse prenoviti dvorec Schloss Ambras v bližini Innsbrucka v razkošni dvorec, kjer je našel veliko prostora za svoje dragocene umetnostne in čudežne sobe.
    Landeszeughaus Graz velja danes za največjo sobo za orožje iz poznega srednjega veka in zgodnjega novega veka. Preko stoletij so tukaj zbrali osupljivih 32.000 primerkov.
    Cesarska zakladnica na Dunaju je simbol bogastva in moči Habsburžanov.

    Preberi več

    Habsburžani na dvorcu

    Doživite imperialno Avstrijo v sedmih krajih. Tradicija in cesarska eleganca od Dunaja do Innsbrucka.

    • Grad Schönbrunn
      media_content.tooltip.skipped
    • S kočijo v center mesta Dunaj
      media_content.tooltip.skipped
    • Dvorec Schloss Laxenburg
      media_content.tooltip.skipped
    • Benediktinski samostan Melk / Stift Melk
      media_content.tooltip.skipped
    • Domquartier Salzburg
      media_content.tooltip.skipped
    • Benediktinski samostan Melk / Stift Melk
      media_content.tooltip.skipped
    media_content.tooltip.skipped