Habsburžani v Avstriji
Dinastija piše zgodovino

Habsburžani so bili ena najpomembnejših vladarskih dinastij v Evropi. Več kot 600 let so kot cesarji, kralji in nadvojvode zaznamovali in krojili zgodovino Avstrije – med drugim Svetega rimskega cesarstva, Avstrije in pozneje Avstro-Ogrske. Njihova zgodba se začne v srednjem veku in traja vse do konca monarhije leta 1918. Znani so po svoji obsežni poročni politiki, razkošnih rezidencah in pomembni vlogi v evropski politiki – od cesarja Maksimilijana I. do Franca Jožefa I. in Elizabete („Sisi“). . Njihove sledi segajo od veličastnih gradov in samostanov do političnih prelomnic, ki vplivajo na Evropo še danes.

Skupno je bilo 18 cesarjev iz habsburške rodbine. 15 jih je vladalo Svetemu rimskemu cesarstvu, 4 pa so bili avstrijski cesarji. Ker je Franc I. imel oba naslova, se pogosto šteje le enkrat. Rodovnik habsburških cesarjev sega od Friderika III. leta 1452 do Karla I., ki je leta 1918 abdiciral.

Habsburškemu cesarstvu so pripadali veliki deli srednje in jugovzhodne Evrope – med njimi današnje države Avstrija, Madžarska, Češka, Slovaška, Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter območja na Poljskem, v Ukrajini, Romuniji, Italiji, Srbiji in Črni gori.

Nekaj časa je imelo celo kolonijo na Kitajskem. Raznolikost cesarstva se je odražala v njegovi etnični, jezikovni in kulturni sestavi.

Habsburžani so večinoma pokopani v kapucinski grobnici na Dunaju. Od leta 1633 je tam pokopanih več kot 140 članov habsburške dinastije – med njimi Marija Terezija, cesar Franc I. Štefan, Franc Jožef I., cesarica Elizabeta in prestolonaslednik Rudolf.

Posebnost je habsburški pogrebni kult: posmrtni ostanki so pokopani v kapucinski grobnici, srca v srčni grobnici cerkve Avguštincev, notranji organi pa v kripti stolnice sv. Štefana. Ta tradicija se je ohranjala do leta 1878.

Izjeme so na primer cesar Karel I., ki je pokopan v izgnanstvu na Madeiri, njegovo srce pa je bilo pokopano v samostanu Muri v Švici. Nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova žena Sofija sta bila pokopana na gradu Artstetten.

Habsburžani so v času svojega vladanja živeli na številnih mestih – odvisno od obdobja, političnega pomena in osebnih preferenc.

Družina izvira iz gradu Habsburg v današnjem kantonu Aargau v Švici. Od tam so v srednjem veku razširili svojo moč na velike dele Evrope. Z vzponom v vodilno dinastijo srednje Evrope je Dunaj postal politično in kulturno središče Habsburškega cesarstva. Palača Hofburg na Dunaju je stoletja služila kot glavno prebivališče družine, medtem ko je palača Schönbrunn služila kot poletna rezidenca.

Tudi druga mesta so pridobila pomen kot rezidenčna središča, na primer Innsbruck iv 15. stoletju pod vojvodo Friderikom IV. ali Praga, ki je pod Rudolfom II. postala cesarsko središče. V času dvojne monarhije sta bili rezidenci tudi Budimpešta in Pressburg (danes Bratislava).

Med priljubljenimi poletnimi rezidencami je bila cesarska vila (Kaiservilla) v Bad Ischlu, kjer je cesar Franc Jožef I. več let preživljal poletja.

Habsburžani so živeli v številnih krajih svojega razvejanega cesarstva, od srednjeveških gradov do baročnih veličastnih stavb, ki so vsi del zgodovine.

Konec habsburške monarhije je bil posledica dramatičnega razvoja, ki se je začel z atentatom v Sarajevu 28. junija 1914. Uboj Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene s strani srbskega nacionalista je privedel do vojne napovedi Srbiji – začetek prve svetovne vojne.

Konec monarhije je bila kombinacija vojaškega poraza, notranjih napetosti in političnih pretresov. Kajti večnacionalna država je razpadla od znotraj: Številni narodi so zahtevali neodvisnost in ustanovili lastne države. Poleg tega so prišle še socialne stiske, stavke, lakota in politični nemiri. Cesarstvo je bilo vojaško izčrpano, vojska je razpadla. 3. novembra 1918 je bilo podpisano premirje. Cesar Karel I. je 11. novembra 1918 odstopil od opravljanja državnih funkcij. 12. novembra 1918 je bila razglašena republika – konec več kot 640 let dolge habsburške vladavine.

Innsbruck je bil za Habsburžane strateško, politično in kulturno vozlišče. Mesto je ležalo ob pomembnih alpskih prehodih in pod cesarjem Maksimilijanom I. postalo povezovalni člen med severnimi dediščinskimi deželami in južnimi posestmi. Njegova lega ob ključnih trgovskih in vojaških poteh ga je naredila nenadomestljivega za nadzor in širitev.

Maksimilijan je Innsbruck naredil za rezidenčno mesto, reprezentativne zgradbe, kot sta Zlata streha in dvorna cerkev z monumentalnim kenotafom ter »Črnimi možmi« ("Schwarze Mander"), so predstavljale njegovo moč. Poleg tega je bil Innsbruck osebno pomemben za Maksimilijana, saj je cenil tirolsko pokrajino za lov in turnirje.

Marija Terezija uradno ni bila cesarica v smislu rimskonemškega cesarskega naziva, saj ženske tega položaja niso smele zasedati. Kljub temu so jo od leta 1745 imenovali »cesarica« – kot žena cesarja Franca I. Štefana. Dejansko pa je bila sama najvplivnejša oseba v cesarstvu: Kot nadvojvodinja Avstrije, kraljica Ogrske in Češke, je vladala habsburški monarhiji. Njena politična avtoriteta, reformna moč in oblikovalna vloga so jo naredile za eno najpomembnejših vladaric v Evropi.