Zakaj so se za to reko v Vzhodni Tirolski borili kar 50 let?

Oživeti pohodniško pot Iseltrail ni bilo tako zahtevno, a je bilo že pred tem vloženega veliko dela. Na reko Isel in njene pritoke so mnoga leta vplivali različni projekti elektrarn. Leta 1973 je bil predstavljen nov načrt za elektrarno, ki bi naj bil največji zbiralnik vzhodnih Alp. S tem bi postali dve tretjini Vzhodne Tirolske območje elektrarn.

Da. Leta 1971 so Tirolska, Salzburg in Koroška podpisale sporazum. Te tri zvezne dežele so namreč želele v Visokih Turah urediti narodni park, ki bi bil zaradi čudovite naravne pokrajine in urejenih gorsko-kmetijskih kulturnih pokrajin prvi narodni park v Avstriji. Le dve leti kasneje so prišli na plan načrti za elektrarno, kar je bilo zame kot za naravoslovca nerazumljivo. Mislim sem si: »To ne more biti res! Ne morete ravno tukaj, kjer je načrtovan narodni park, preusmeriti vseh ledeniških potokov!« In tako sem pričel postavljati kritična vprašanja, kar je seveda motilo gospodarstvo. Bilo mi je nakazano, da bom za to moral prevzeti odgovornost.«

Ja, saj bi se lahko na primer zgodilo, da bi me veliki elektroenergetski koncern kot majhnega učitelja tožil za odškodnino. Zato smo ustanovili društvo „Erholungslandschaft Osttirol“, da bi zavarovali ljudi, ki so postavljali kritična vprašanja. Društvo je pravna oseba in nam je kot aktivistom nudila pravno varnost. Ta razprava je trajala do leta 1989, nato pa je bil projekt odpovedan.

Več desetletij dolga razprava o elektrarni je vodila v to, da so najvišje cene električne energije medtem že tako padle, da elektrarna za gospodarstvo preprosto ni bila več zanimiva. To je bil glavni razlog − ne varstvo in ohranjanje narave, ampak gospodarstvo. Vseeno smo se tega zelo veselili, saj je bila s tem pot za Tirolsko, da se priključi narodnemu parku, prosta. To velja tudi za območje na Vzhodnem Tirolskem.

To je res, ampak v primeru, da projekt ne bi bil odpovedan, ne bi pohodniška pot Iseltrail nikoli nastala. Potem je bilo vzdušje glede reke Isel nekoliko mirneje. Leta 2001 se je našim pobudam pridružila Evropska Unija s projektom Natura 2000.

Reka nakazuje na vrsto posebnosti: je zadnja alpska reka Avstrije brez zajezitev in brez preusmeritev – vse ostale ledeniške reke v Avstriji se uporabljajo za energetsko-gospodarske namene. Poleg tega ima tudi zelo posebno obnašanje pri pretoku, z velikimi razlikami v količini vode glede na dele dneva in letne čase. Tukaj pa je še ena okoliščina, ki je tako posebna, da k nam nenehno prihajajo strokovnjaki iz cele Evrope, da bi raziskovali reko Isel. Kljub temu, da je reka Isel na posameznih predelih pozidana, je njeno rečno korito tudi tam nenavadno široko. Svoje rečno korito lahko namreč na velike razdalje prosto oblikuje in nenehno spreminja: tukaj izkoplje gramozni otok, nekje drugje oblikuje odlagališče gramoza, peska, prodnatih klopi ... Zaradi širokega rečnega korita v dolini so se lahko tukaj ohranili življenjski prostori, ki so drugod po Evropi po večini izginili. To je razlog, da se tukaj naseljujejo pionirske družbe, rastline in živali, ki jim nenehno spreminjanje rečnega korita ustreza. Ena najpomembnejših takšnih rastlin je Myricaria Germanica, ki jo imenujemo tamariš oz. tamarisk.

Da, nenazadnje je bila prav ta rastlina povod za projekt Natura 2000. Zaradi pojava nahajališč tamariša oz. tamariska smo dosegli, da je bila reka Isel leta 2018 razglašena za območje Natura 2000. To je bil tudi pomemben pogoj za pohodniško pot Iseltrail, ki je bila nato odprta leta 2020. To je bil zadnji varnostni kamen zaščitne ograje okrog reke Isel.

Ja, bilo bi pomembno, da se strokovnjakom za turizem pokaže, da imamo tukaj tudi za turizem nekaj povsem nezamenljivega. To potrjujejo tudi pohodniki, ki se podajo na pohod ob reki Isel, saj so popolnoma navdušeni.

Ja, lahko bi tako rekli, saj sem na tem področju neprekinjeno aktiven že od leta 1973. Pohodniška pot Iseltrail mi pomeni lep zaključek nadaljnjega obstoja reke Isel.