Anton Bruckner je s svojim nenavadnim, a inovativnim pristopom h komponiranju pomembno vplival na svet klasične glasbe. Zgornja Avstrija praznuje v letu 2024 pod motom „Bruckner's coming home!“ njegovo 200. obletnico rojstva z odličnim programom.
Bruckner, ki se je rodil v učiteljski družini v Ansfeldnu v Zgornji Avstriji, se je z glasbo srečal zelo zgodaj. Ime si je ustvaril že kot mlad mož, saj je zaslovel kot virtuoz na orglah ter navduševal občinstvo s svojim talentom za improvizacijo.
Njegova največja strast je bila komponiranje simfonij in večji del svojega življenja se je boril za njihovo priznanje. Njegove skladbe so namreč bile s strani dunajske visoke kulture dolgo časa nerazumljene in zaničevane. Anton Bruckner je veljal za svojeglavega in ekscentričnega samotarja s podeželja.
Kot simfonik si je pridobil naklonjenost sodobnikov šele v visoki starosti, ko je prejel številna priznanja. S svojim nenavadnim, a inovativnim pristopom h komponiranju, je spodbudil nadaljnji razvoj glasbene zvrsti simfonije, za katero so v tistem času verjeli, da je popolna.
Njegovo delo ima vpliv še danes – Anton Bruckner velja za enega najpomembnejših skladateljev svojega časa.
Anton Bruckner se je rodil leta 1824 v Ansfeldnu kot najstarejši od 11 otrok. Bil je sin vaškega učitelja v Ansfeldnu. Ker so učitelji v tistem času prevzemali in opravljali tudi naloge cerkvenih organistov, je Bruckner že zgodaj prišel v stik z glasbo, zlasti cerkveno. Učil se je igrati violino, klavir in orgle ter že pri desetih letih delal kot pomožni organist. Po zgodnji smrti očeta ga je mati pri njegovih 12 letih kot pevskega dečka poslala v bližnji samostan St. Florian, kjer se je pri samostanskem organistu učil igranja orgel.
Bruckner se je vse življenje osredotočal predvsem na komponiranje in improviziranje orgelske glasbe. To je postavljal celo nad dolžnosti in naloge učiteljskega dela, ki ga je pozneje tudi opravljal. Poleg opravljanja dolžnosti učitelja in organista so od njega pričakovali tudi pomoč na polju in v gozdu. Kljub temu se je preko 30 let strastno posvečal svojemu glasbenemu razvoju.
Pri 31 letih se je podal v svet profesionalnih glasbenikov. Leta 1855 je dobil priložnost, da se udeleži avdicije za mesto katedralnega organista v Linzu. Sprva je okleval, a je na koncu uspešno opravil avdicijo ter si zagotovil delovno mesto. Leta 1868 je bila v dvorani Redoutensaal v Linzu premierno izvedena njegova prva simfonija. Občinstvo in kritiki so bili navdušeni. Navdušen, da je svoje kompozicije predstavil širšemu občinstvu, je še istega leta zapustil Linz in odšel na Dunaj. Tam se je zaposlil na dunajskem konservatoriju kot profesor glasbene teorije in orgelske igre.
Od takrat naprej se je njegova kariera vzpenjala. Postal je cesarjev dvorni organist, nenehno je komponiral, več let poučeval na konservatoriju in slavil uspeh kot orgelski virtuoz. Občinstvo je ljubilo njegov talent za improvizacijo. Igral je na velikih orglah katedral v Nancyju in Parizu, na poroki najmlajše hčerke cesarja Franca Jožefa I. v Bad Ischlu in v Londonu je nastopil pred več deset tisoč ljudmi in bil “slavljen” kot “pop zvezda”.
Brucknerjeva strast ni bila igranje na orgle, temveč so to bile simfonije. Simfonija je kot glasbena oblika veljala za popolno oz. zaključeno, pri čemer so simfonije Ludwiga van Beethovna veljale za nesporni standard.
Tudi Dunajski filharmoniki so v času Brucknerjevega življenja zavračali dolge in tehnično zahtevne kompozicije. Ob izvedbi Brucknerjeve 3. simfonije v Dunajskem Musikvereinu je večji del občinstva dvorano zapustil že med predstavo.
Zaradi strahu pred dunajskim tiskom je dal Anton Bruckner izvajati svoja dela v krajih zunaj Dunaja in govoril tudi s cesarjem Francom Jožefom I. ter ga prosil, da bi utišal njegovega največjega kritika, Eduarda Hanslicka: “Vaše Veličanstvo, naj milostno prepoveste Hanslicku, da bi o meni pisal slabo.”
Šele pri 60 letih, torej samo 12 let pred njegovo smrtjo, mu je s 7. simfonijo uspel tako želeni veliki preboj.
„Včasih zveni njegova glasba kot oda domovini. In včasih je skoraj kot molitev.”
“Zapri oči”, pravi Sarah Bruderhofer, kontrabasistka sodobnega Brucknerjevega orkestra iz Linza. “Zapri oči in nato pozorno poslušaj. In bodi malo potrpežljiv!” Bruckner ni vedno enostaven, včasih zveni okorno, občasno vzvišeno, tu pa tam celo, kot da ni iz tega sveta, trdi Bruderhoferjeva. “Toda čez nekaj časa lahko slišiš vodo. Ta tok, to šumenje – zveni skoraj tako, kot da stojiš na obrežju Donave.”
Kontrabasistka lahko dobro razume, kako zelo je pokrajina ob Donavi vplivala na velikega simfonika in cerkvenega glasbenika Brucknerja. Pravi, da so njegove skladbe trdno zakoreninjene v Zgornjo Avstrijo in Donavo.
V Linzu, glavnem mestu Zgornje Avstrije, so glasbeniki, kot je Sarah Bruderhofer, še vedno posebej povezani s skladateljem Antonom Brucknerjem. Tu ni le Brucknerjev orkester in mednarodni festival Brucknerfest, ampak tudi Brucknerjeva hiša – koncertna dvorana na nabrežju Donave, ki nosi njegovo ime.
Vse to je seveda povezano s pomembnostjo Antona Brucknerja za klasično glasbo, a tudi z ljubeznijo do njegove domovine ob Donavi. Nenazadnje se skladatelj nikoli ni dobro počutil v mestnem vrvežu Dunaja, kjer je kasneje živel in poučeval. Njegovo glasbo je navdihnila pokrajina ob Donavi v Zgornji Avstriji – od mirnih in tihih gozdov do majhnih vasic ter Donave, izmenično mirne in deroče reke. Njegova dela nosijo sledi povezanosti z naravo in mirom, ki ga je našel v njej. Včasih lahko v Brucknerjevi glasbi začutimo tudi pridih kanček večnosti, ki jo je morda občutil na sprehodih ali v tihih in mirnih trenutkih na bregovih Donave.
Anton Bruckner je postregel s kopico nenavadnih anekdot, od katerih so le nekatere delno dokazane. Pravijo, da je govoril močan dialekt in trpel za kompulzivnim štetjem. Prisila do štetja se ni kazala le v njegovi težnji do štetja oken in stopnic, ampak tudi natančnem periodičnem številčenju taktov v mnogih njegovih partiturah.
Priljubljena tema pogovorov so bile tudi njegove številne ženitne ponudbe do veliko mlajših žensk. Za roko je zaprosil kar devet dam in vsakokrat bil zavrnjen. Na večerji bi naj dama, ki je upala na večjo pozornost Brucknerja, rekla: “Ampak zelo spoštovan gospod profesor, vi me skoraj ne pogledate […]. In pri tem sem se v vašo čast naredila še posebej lepo in si nadela svojo najnovejšo obleko!” Bruckner bi naj v zadregi odgovori: “Ampak, moja draga gospodična, zaradi mene ne bi potrebovali ničesar obleči!”
Anton Bruckner je ostal “tisti s podeželja” in se v 18 letih življenja na Dunaju ni trudil, da bi se vklopil v dunajsko meščanstvo. Po svojem močnem narečju in celo po svojih oblačilih se je zelo razlikoval od “fine družbe”. Kot skladatelj je sledil svoji notranji želji po kreativnem ustvarjanju in se držal svojega izvora, pogosto kot samotar. Morda je bil ravno to razlog, zakaj je Anton Bruckner uspel ustvariti nekaj povsem novega in izjemnega, namreč nadaljnji razvoj simfonije.
„Bruckner pripada Zgornji Avstriji, vendar ne pripada državi, ampak nas s svojo glasbo popelje v veliki svet. S svojo glasbo ustvarja svoj svet.”
Čeprav se vse življenje ni želel prilagoditi, je Anton Bruckner kljub temu hrepenel po potrditvi in nenehno prosil za priporočilna pisma. Šele pri skoraj 60 letih je končno prejel tako želeno uradno priznanje kot profesor in glasbenik.
Leta 1886 mu je cesar Franc Jožef I. podelil viteški križec reda Franca Jožefa. Cesar je financiral objavo njegove 3. in 8. simfonije in mu odobril umetniško štipendijo. Leta 1895 je Bruckner zaradi težav s hojo od cesarja prejel pritlično stanovanje brez najemnine v prizidku Zgornjega Belvederja. Tam je preživel zadnjih 15 mesecev svojega življenja in intenzivno delal na zaključku svoje 9. Simfonije, ki pa je kljub vsemu ostala nedokončana.
11. oktobra 1896 je Anton Bruckner umrl zaradi bolezni srca v starosti 72 let. V skladu z njegovo oporoko je bil pokopan pod orglami samostanske cerkve St. Florian v Zgornji Avstriji.
Anton Bruckner velja za enega najpomembnejših inovatorjev v klasični glasbi, njegovi vplivi pa segajo daleč v 20. stoletje.
„Njegova edinstvena glasba priča o pogledu avantgardnega ustvarjalca, ki je videl v prihodnost. Ni bil niti tradicionalist niti avantgardist. Bil je oboje.”
Hit glasbene skupine White Stripes „Seven Nation Army“ je znan po vsem svetu. Pesem je mogoče najti na vseh rockovskih seznamih predvajanja in jo vrtijo tudi na številnih evropskih nogometnih tekmah, toda le malo ljudi ve, da prihaja osupljivi riff te pesmi iz monumentalne 5. simfonije Antona Brucknerja.
Skupina belgijskih navijačev je nekoč pesem prinesla na stadion med zmagovito tekmo belgijskega moštva. Od takrat je Brucknerjeva melodija del evropskega nogometnega sveta.
V letu 2024 bo Zgornja Avstrija praznovala obletnico rojstva svojega najvplivnejšega skladatelja Antona Brucknerja.
Koncertna dvorana Brucknerhaus Linz ima leta 2024 dva razloga za praznovanje: 200. obletnico rojstva soimenjaka Antona Brucknerja in 50. obletnico obstoja.
V gostilni je Anton Bruckner običajno popil tri litre piva na dan.
Anton Bruckner je imel najraje prekajeno meso s cmoki.
V Brucknerjevem času so delovali v samostanu St. Florian trije deški zbori, danes jih je več kot 40.
Anton Bruckner je imel 10 bratov in sester, le štirje so dočakali polnoletnost.
Njegova dela so večji aplavz kot v Avstriji požela v Leipzigu in Münchnu.
Pri 72 letih je Bruckner zadnjič zaprosil za roko.
V Zgornji Avstriji je 60 cest, ulic, trgov in poti poimenovanih po Antonu Brucknerju.
Leta 1880 je Anton Bruckner odšel v Švico – to je bilo edino počitniško potovanje v njegovem življenju.
Riff v glasbenem hitu „Seven Nation Army“ skupine White Stripes prihaja iz 5. simfonije Antona Brucknerja.
V njegovi rojstni hiši, v nekdanji šolski stavbi, kjer je njegov oče delal kot ravnatelj in kjer je živela njegova družina, predstavlja Muzej Antona Brucknerja od leta 2014 Brucknerjevo življenje in delo. Razstavljeni so predmeti, kot so cilinder, telovnik, dirigentska palica, orglska konzola in celo originalen klavikord Antona Brucknerja. Našli boste tudi gledališke listke, poglede na kraje, ki so zaznamovali njegovo življenje, ter notne zapise.
Simfonična pohodniška pot Antona Brucknerja vodi od njegove rojstne hiše skozi polja, travnike in gričevnate gozdne pokrajine do St. Floriana, kjer se nahaja zadnje počivališče velikega skladatelja.
Anton Bruckner je preživel skupno 13 let v avguštinskem samostanu St. Florian, v katerem se je oblikoval in razvijaj, sprva kot pevski deček, kasneje pa kot učitelj in samostanski organist. Samostanske orgle so iz 17. stoletja in na njih je igral tudi Anton Bruckner. Orglska konzola se danes nahaja v Brucknerjevi rojstni hiši v Ansfeldnu.
V skladu z njegovo oporoko je bil pokopan pod orglami samostanske cerkve St. Florian.
Edini originalen instrument, na katerega je igral Anton Bruckner in ki je ohranjen še danes, so orgle v stari stolici v Linzu. Tam še danes redno potekajo orgelski koncerti.
Druga pomembna atrakcija stolnice je Brucknerjevo stopnišče – to je stopnišče, po katerem se je Bruckner večkrat na dan povzpel in spustil, da je kot stolni in župnijski organist prišel do orgel. Do orgel vodi skupno 58 stopnic.
Glasbeno izobraževanje ima v Linzu več kot 200-letno tradicijo. Zasebna univerza Antona Brucknerja je bila ustanovljena leta 1823 kot šola petja. Leta 1863 se je Anton Bruckner soočil z možnostjo prevzema vodenja glasbene šole, a so bila pogajanja neuspešna.
Danes imajo obiskovalci možnost raziskati Zasebno univerzo Antona Brucknerja na različnih prireditvah in dogodkih, kot so koncerti klasične komorne glasbe in orkestralni koncerti, glasbeno-gledališke predstave, plesne in dramske predstave ali na razpravah oz. okroglih mizah.
Nova univerzitetna zgradba se od jeseni 2015 nahaja na griču Pöstlingberg in zajema vsa študijska področja oz. študijske smeri na enem mestu. Arhitekturno izjemna nova zgradba, ki spominja na glasbilo, služi kot jasno definiran “resonačni prostor za umetnost”.
Koncertna dvorana, ki se nahaja neposredno ob Donavi, daje mestni krajini Linza sodoben poudarek. Arhitektura je brezčasna in skoraj lebdeča, akustika je sanjska. Koncertna dvorana Brucknerhaus v Linzu je ena najbolj znanih koncertnih dvoran na svetu. Herbert von Karaja je na otvoritvenem večeru dejal, da je glasbeni večer tukaj “doživetje opojne lepote”.
Koncertna dvorana Brucknerhaus gosti letni mednarodni Brucknerjev festival v Linzu, ki poteka med 4. septembrom in obletnico njegove smrti 11. oktobra. Tukaj potekajo tudi redni koncerti Brucknerjevega orkestra, ki se posveča glasbeni interpretaciji svojega soimenjaka in ga prestavlja v njegovem nezamenljivnem zgornjeavstrijskem zvoku.
Johann Herbeck, dvorni kapelni mojster na Dunaju, je veljal za enega velikih zagovornikov in podpornikov Antona Brucknerja. 10. februarja 1867 je prvič dirigiral eno njegovih maš v dunajski dvorni kapeli (nem. Wiener Hofmusikkapelle) v gradu Hofburg.
Maša je hitro postala prepoznavna in priznana zaradi svoje duhovne intenzivnosti in glasbene strukture. Ta premiera je pomenila mejnik v Brucknerjevi karieri in pomagala utrditi njegov ugled kot skladatelj. Maša je še danes znana po svoji globoki čustveni izraznosti. Pozitiven odziv na to predstavo je pripeljal do tega, da je cesarski in kraljevi dvorni kabinet naročil Brucknerju, da napiše skladbo z naslovom Maša v f-molu.
Proti koncu svojega življenja se je Anton Bruckner soočal z vse večjimi težavami pri hoji, zaradi česar se je težko vzpenjal po stopnicah. V tem času ga je cesar Franc Jožef I. podpiral tako, da mu je predal stanovanje v t. i. Kustodenstöcklu v prizidku zgornjega Belvedera na Dunaju. V tem stanovanju je Anton Bruckner preživel zadnje leto svojega življenja – nadaljeval je s komponiranjem ter tam 11. oktobra 1896 zaradi bolezni srca tudi umrl.
Truplo Antona Brucknerja je bilo položeno v Karlovo cerkev (nem. Karlskirche). Žalne slovesnosti se je udeležil ves dunajski glasbeni svet. Danes nas na to spominja spominska plošča v Karlovi cerkvi. Krsto so nesli na Zahodno železniško postajo, imenovano Westbahnhof, in jo z vlakom odpeljali do St. Floriana. Tam je nato Anton Bruckner pod orglami samostanske cerkve v skladu s svojo oporoko našel zadnje počivališče.
Pod motom “Kultura je nova sol” predstavljata Bad Ischl in regija Salzkammergut svojo kulturno in zlasti sodobno raznolikost.
Linz je poln energije in odprt za novosti. Mesto ob Donavi je s svojimi zanimivimi projekti že nekaj časa znano kot kraj kulture in avantgarde.
V Gornji Avstriji, ki se razprostira med Češkim lesom na severu in Dachsteinom na jugu, najdete obilico navdušujočih prizorov.
Dunaj ima s svojimi veličastnimi zgradbami iz vseh epoh, kot so Štefanova katedrala ter dvorci in palače iz časa Habsburžanov, tako urejeno historično podobo mesta kot malo katero velemesto. Je tudi glavno mesto glasbe in umetnosti na svetu.
