Franz Liszt: od kometa do rapsodije

Če bi danes imeli intervju z Lisztom, bi verjetno o sebi menil, da ima v sebi razdvojeno dušo: del njegove duše je pripadal Sintom in Romom, drugi del pa frančiškanom. Sodobniki so ga opisovali kot »modrega in naivnega hkrati, ampak tudi nastopaškega, dinamičnega, nepredvidljivega ter kljub temu radodarnega in plemenitega«. Nekateri njegovi takratni umetniški kolegi so mu zavidali njegove brilijantne uspehe.

Čudežni deček postane pop zvezda

Liszt je bil resnično pop zvezda svojega časa, nenehno obdan s svojimi privrženci in oboževalci. Ko je igral, so se oboževalke prerivale na oder, oblegale koncertne hiše in včasih tudi omedlele. Liszt je točno vedel, kaj počne: njegovi nastopi so bili načrtovani in uprizorjeni do najmanjše podrobnosti. Podobno kot današnje zvezde, so tudi njegove turneje imele postanke v takrat najpomembnejših koncertnih dvoranah v južni in srednji Evropi ter vse do Carigrada, St. Petersburga in Moskve.

Liszt je vedno potoval s koncertnim spremstvom in dvema koncertnima klavirjema, tako da je skladno s tem tako logistika turneje kot tudi potovanje po Evropi moralo zanj predstavljati velik finančni izziv. Plačila, ki jih je prejel za svoje nastope, lahko zagotovo primerjamo s honorarji današnjih vrhunskih glasbenikov. Toda visoki logistični napori in izdatki na dolgih potovanjih po Evropi so povzročali tudi finančne težave. Lahko torej domnevamo, da Beatli, Elton John ali Elvis Presley niso bili pionirji množične histerije med oboževalci, ampak da je bil to že pred 200 leti »kometni otrok« Franz Liszt − »čarovnik za klavirjem«.

Ne preseneča: veliki mojster je veljal za zaželenega ženskarja in je imel strastna razmerja do izobraženih, razgledanih dam evropske aristokracije. Hči Cosima iz razmerja z grofico Marie d’Agoult se je kasneje poročila z Richardom Wagnerjem, ki ga je Liszt kot njegov tast velikodušno vzpodbujal in podpiral. Kneginja Caroline Sayn-Wittgenstein je želala svojega moža – vplivnega kneza – zapustiti za Liszta ter se z njim poročiti. In le vatikanski veto je preprečil poroko med svetovno znanim glasbenikom in kneginjo.

A kljub vsemu je Liszt preživel tudi težke krize in pobitost. Kot vernik je našel mir in zatočišče v krščanski veri, ki ga je že od otroških let spremljala v Raidingu. V visoki starosti je prejel nižjo posvečitev za posvetnega duhovnika. Še naprej je sodeloval pri glasbenih dogodkih kot pokrovitelj, poučeval ter se loteval številnih pomembnih nalog v vlogi predsednika madžarske glasbene akademije. 

Lisztomanija

Pojma „Lisztomanija“ ni skoval nihče drug kot Heinrich Heine, ki ga je leta 1840 kot feljtonist in pariški korespondent zapisal za časopis »Allgemeine Zeitung«. S tem je podelil fenomenu histerije okrog nastopov Franza Liszta primerno ime. Toda kaj je bilo tako posebnega na Lisztu in njegovem skorajda »diaboličnem« igranju klavirja?

Liszt je očitno že kot otrok razvil svoj način igranja klavirja. Carl Czerny, eden njegovih prvih učiteljev klavirja, je radovedno dokumentiral »nov, živahen način« njegovega igranja. Liszt je bil temperamenten nastopač za klavirjem. Njegova zapuščina glasbenemu svetu je bila nova interpretacija igranja in oživitev tipk na klavirju. Njegov način igranja klavirja se je seveda znašel tudi v karikaturah njegovega časa: barvite risbe so do danes dragocena umetniška dela in priča Lisztovega intenzivnega časa nastopanja. Lisztomanija se je, po devetih letih neprekinjenega koncertnega potovanja, leta 1848 zaključila. Liszt je bil s 36 leti utrujen in izčrpan od slave in turnej. Pričelo se je novo ustvarjalno obdobje po Lisztomaniji. Liszt postane orkestrski in dvorni kapelnik v Weinmarju. Srečanje z Richardom Wagnerjem se oblikuje v tesno prijateljstvo. Liszt se je posvetil »simfoničnim pesnitvam«. Njegov obrat k cerkvi pa je mogoče najti tudi v njegovih kompozicijah. Liszt je živel izmenično v Rimu in Weimarju, kjer je poučeval številne učence. Poleg tega se je zadrževal tudi v Budimpešti, kjer je leta 1875 postal predsednik nove glasbene akademije. Usoden padec po stopnicah v njegovi stanovanjski hiši v Weimarju je povzročil daljše zdravstvene težave. Liszt je obiskoval svojo hiči Cosimo v Bayreuthu, ki je po smrti svojega moža Richarda Wagnerja prevzela vodenje festivalov. Liszt je umrl zaradi pljučnice 31. julija 1886 ter je pokopan na pokopališču v Bayreuthu.

Po selitvi na Dunaj sta bila njegova učitelja Czerny in Salieri. Kmalu je šel v Pariz, kjer se je Liszt še naprej izobraževal. Zaradi nastopov v visokih krogih je kmalu zaslovel. »Čudežni deček« iz Raidinga je večkrat potoval v Anglijo – po nastopu v dvorcu Windsor so ga imenovali „mojster Liszt“.

Sledilo je težko obdobje prvih neuspehov, ki so Liszta pahnili v globoko življenjsko krizo. Nekatera njegova dela, med njimi tudi opera, niso bila dobro sprejeta. Zavrnjene ljubezni so njegove dvome o sebi le še povečale, zaradi česar sta tako v njegovem življenju kot delu prevladovali verska in družbena tematika, veliko časa pa je posvečal cerkveni glasbi.

Pod vplivom hitrega razvoja drugih glasbenih kolegov, zlasti Paganinija, se je Liszt ponovno vrnil v ustvarjalni svet – h komponiranju. Ljubezenska razmerja z ženskami iz visoke družbe ter njegova pohodniška leta po Evropi so prispevala k njegovim najboljšim umetniškim dosežkom. Klavirski genij je nenehno in skorajda obsedeno potoval po številnih državah in očaral na tisoče ljudi. Rojena je bila Lisztomanija.

Nadaljnje postaje v njegovem življenju, kot so Weimar, Budimpešta in Rim, so njegovo glasbeno zgodbo le še obogatile. Kot posvečen duhovnik je preživel veliko časa z reorganizacijo cerkvene glasbe. Liszt je umrl leta 1886 zaradi pljučnice v Bayreuthu, kjer je želel pomagati svoji hčerki Cosimi Wagner pri pripravah na festival.