Kavarna – dnevna soba umetnosti

Kavarne in kultura kavarn so sinonim za Dunaj. Da bi lahko zgodbo dejansko povedali, moramo potovati nazaj v preteklost − v leto 1683, če smo natančni. Osmansko cesarstvo je ponovno poskušalo osvojiti Dunaj. To epsko bitko proti Osmanom je vodilo Sveto rimsko cesarstvo, ki sta ga vodili Habsburška monarhija ter Poljska in Litva. Po tem, ko je bila osmanska vojska premagana, je v njihovem zapuščenem taborišču general poljsko-litvanskega zavezništva našel vreče s čudnim fižolom. Nekateri so mislili, da bi pri tem lahko šlo za kameljo hrano ali – še huje – za kamelje iztrebke. Ampak general je s tem grenkim zvarkom eksperimentiral, dodal je sladkor in mleko in tako nazadnje ustvaril nov napitek − kavo.

Kava je bila tako dobro sprejeta, da so leta 1685 po celotnem Dunaju na hitro odprli kavarne in rodila se je danes dobro znana kultura kavarn. V njenem razcvetu po letu 1910 je na Dunaju obstajalo približno 600 kavarn.

Medtem ko v številnih evropskih mestih obstajajo kavarne, je sproščeno vzdušje dunajske kavarne po vsem svetu neprekosljivo. Nikjer drugje ne postrežejo kave na srebrnem pladnju, vedno s kozarcem vode in kavno žličko ob robu kozarca. Socialna etiketa, rituali in eleganca natakarjev v črnih telovnikih, ki so zmeraj nekoliko drzni, ustvarjajo vzdušje dunajske kavarne.

Tudi notranjost kavarne se skorajda ni spremenila: marmorne mize, oblazinjene sedežne garniture, slavni stol Thonet št. 14 ter lokalni in mednarodni časopisi v upognjenih lesenih stojalih. A vseeno obstajajo veličastne izjeme, kot je na primer nezamenljiv dizajn kavarne Café Prückel nasproti Muzeja uporabne umetnosti (nem. MAK ‒ Museum für angewandte Kunst), ki jo navdihujejo 50. leta 20. stoletja. Mednje šteje tudi leta 1925 ustanovljena veriga kavarn Aida, ki izstopa po svoji rozardeči zunanjosti in notranji opremi.

Na prelomu 19. in 20. stoletja so bila stanovanja majhna, hladna in temna. Pisatelji, slikarji, glasbeniki, intelektualci in njihovi meceni so se zato raje srečevali v kavarnah, da bi klepetali, brali, delali, igrali ter sklepali posle. In ker so kavarne ponujale brezplačne lokalne in mednarodne časopise, so hitro postale kraj, kjer se je lahko vsak informiral. 

Okrog leta 1890 je postala kavarna Café Griensteidl priljubljeno zbirališče skupine dunajskih avtorjev, imenovanih Jung Wien (nem. Mladi Dunaj). Tukaj so se srečevali pisatelji, kot so Hugo von Hofmannsthal, Karl Kraus in Arthur Schnitzler in tako je bila rojena kavarniška literatura. Avtor Friedrich Torberg je rekel, da je njegova knjiga Die Tante Jolesch v bistvu knjiga o kavarnah. Poleg tega pa je to tudi knjiga melanholije, ki na duhovit in šaljiv način prikazuje življenje židovskih buržujev v avstroogrski mornarhiji.

Do danes je dunajska kavarna institucija, ki je še zmeraj cenjena. Še vedno je to kraj, kjer se srečaš ob skodelici kave, razpravljaš in uživaš v dobri družbi. Dandanes boste najverjetneje srečali ministre v kavarni Zum Schwarzen Kameel, umetnike in študente umetnosti v kavarni Café Prückel nasproti Muzeja uporabne umetnosti (nem. MAK ‒ Museum für angewandte Kunst) ter igralce in režiserje v kavarni Café Landtmann, neposredno ob gledališču Burgtheater. Kavarna je še vedno obravnavana kot podaljšek dnevne sobe, kjer se ustaviš, se srečaš s prijatelji in popiješ kavo – kratek oddih, ki ga ponuja Dunaj na vsakem vogalu.