27,6 milijonov evrov – to je najvišji znesek, ki je bil dosežen na dražbi za Schielejevo sliko pri dražbeni hiši Sotheby’s v Londonu. Ne gre za enega izmed njegovih popularnih aktov, temveč za sliko pokrajine. Egon Schiele je znan predvsem po svojih bizarnih portretih in figurah. Trenutno pa na umetnostni sceni največ pozornosti požanjejo njegove slike pokrajin.
Egon Leo Adolf Ludwig Schiele se je leta 1890 rodil blizu Dunaja v majhnem mestu ob Donavi − Tulln. Pokrajina kot iz razglednice: Terasni vinogradi, cerkve s čebulnimi kupolami in baročni samostani s pogledom na Donavo ustvarjajo čudovite pokrajine. To idilo pa komajda najdemo v delih Schieleja. Ravno nasprotno. V nekaterih delih se čuti temačna otožnost. Mogoče je z njimi Schiele predelal zgodnjo smrt svojega očeta. Egon je bil takrat star komaj 14 let in izguba ga je močno prizadela. Leta 1913 je umetnik pisal svojemu prijatelju in svaku Antonu Peschki: „[...] ne vem, kdo lahko razume, zakaj obiščem prav tiste kraje, kjer je bil moj oče, kjer svojo bolečino v otožnih urah namerno doživljam. [...] Spomin, ki je bolj ali manj prepleten, nosim v sebi.“ Ali je bila to namera presekati tradicionalno idilično slikanje in se podati na nove avantgardne poti? Konec koncev je veljalo, da je treba to markantno dobo, ki so jo progresivni slikarji dojemali kot napihnjeno, preseči.
Velikokrat se pojavljajo vrste hiš s tesno skupaj stoječimi zgradbami, zavite ceste, naselja iz streh ali pogledi s pristanišč na mesta ob rekah, kot je Donava. Inspiracijo pa je našel tudi v zelenih hribih, obrečnih gozdovih in jesenskih drevesih. Ljudi na teh slikah nikoli ni, zato mnogokrat delujejo osamljene, zapuščene in včasih celo malce morbidne. Schielejeve pokrajine razširijo njegov opus za en ključen vidik: Jasna odločitev za slikanje ali pokrajine ali figure, je nekaj posebnega.
Verena Gamper, kustosinja v muzeju Leopold Museum, meni celo, da so njegove strasti inscinirane kot portreti: »Pokrajinam, drevesom in rožam daje nekaj človeškega. Tudi mestne pokrajine imajo močno organsko konotacijo. Ne gre za arhitekturo v klasičnem pomenu z ravnimi linijami in jasnimi robovi.« Razloži tudi, da njegove slike narave velikokrat poudarjajo ciklično kroženje življenja v obliki ovenelih rož, golih dreves ali zahajajočega sonca.
Rad je imel melanholijo, rekel je: »Goreče ter z dušo in telesom čutimo jesenska drevesa poleti, to otožnost bi rad naslikal.« Zato prevladujejo rjavi odtenki, razdrobljenost in izpolnjena ozadja. Nekaj pa imajo vsa njegova dela skupnega: So polna čustev in zdi se, da mnogokrat izžarevajo neko duševno razdvojenost.
Njegove slike teles so pogosto narisane z žarečimi barvami in velikodušno ter stojijo izolirano ali pred nevtralnim ozadjem. Schiele se ob skicah velikokrat osredotoča na konture.
Egonov prvi najljubši motiv so bili vlaki Kot sin načelnika železniške postaje je odraščal v svetu, polnem vlakov in lokomotiv, kar je že zgodaj vplivalo na njegovo umetnost. Družina je stanovala v stanovanju nad železniško postajo mesta Tulln, tako je lahko mladi Schiele skozi okno opazoval vlake in porabil veliko časa za to, da jih je risal. Že od majhnih nog je bilo risanje njegova najljubša dejavnost. Ta strast se je obdržala tudi skozi šolska leta in je slabo vplivala na njegove šolske dosežke. Med poukom je risal in s tem jezil učitelje.
Ko je bil star 12 let je pričel obiskovati gimnazijo v Klosterneuburgu. Na srečo je tam spoznal likovnega učitelja Ludwiga Karla Straucha, ki je prepoznal njegov umetniški talent in ga pri tem podpiral. V Klosterneuburgu je bila v Schielejevih časih umetniška scena precej aktivna, s pomočjo Starucha se je lahko vključil v povsem nov svet in tako pridobil nova poznanstva med umetniki. V času, ko je bil v Klosterneuburgu, med letoma 1902 in 1906, se je njegov poklicni cilj konkretiziral. Vedel je, da želi postati slikar.
V svoji odrasli dobi Schiele ni več sikal vlakov. Niti ni bil pretiran popotnik, ampak ljubezen do železnice je ostala. Večkrat je potoval v Wachau in naslikal serijo slik Stein an der Donau. Za slikarja je Wachau predstavljal kraj hrepenenja iz njegovega otroštva. Eno šolsko leto je preživel v Kremsu, kjer se je veliko sprehajal po vinogradih. Kdor se danes na železniški postaji Franz-Josefs-Bahnhof na Dunaju vkrca na vlak in se odpravi na pot proti mestu Wachau, lahko skozi okno opazuje Schielejevo domačo regijo in se ustavi v kraju Tulln, kjer si lahko ogleda njegovo rojstno hišo in obišče Schielejev muzej.
Schielejeve slike pokrajin obsegajo veliko upodobitev srednjeveških malih mest. Poleg češkega mesta Krumau, rojstnega mesta njegove mame, se relativno pogosto pojavljajo kraji iz Spodnje Avstrije. Pričajo o njegovih globokih koreninah v domovini in naklonjenosti do majhnih mest z vaškim karakterjem. Schiele riše mesta skoraj kot pokrajinski oblikovalec, zato ni čudno, da o sebi pravi: »Če ne bi bil slikar, [...] bi še najraje bil gradbinec.«
V svojem življenju si je vedno znova izbiral majhna mesta: najprej Krumau in potem Neulengbach v Wienerwaldu (Spodnja Avstrija). Wienerwald je, tako danes kot v preteklosti, regija z nizkimi griči, gozdnimi pobočji in majhnimi kraji v zelenju, a vseeno ni preveč oddaljen od Dunaja. Prednost, ki je verjetno v iskanju večje kakovosti življenja prepričala tudi Schieleja. Tukaj se je umetnik lahko umaknil, užival v naravi in delal, vstran od glasnega velemesta Dunaja. Tako je v pismu napisal svojemu stricu: „[…] nameravam za vedno ostati tu, moj namen je narediti velika dela […].“ Tako so v tem času nastala pomembna dela, kot so „Puščavniki“, „Pokrajina vran“ ali „Žalujoča žena“, prav tako pa tudi izrazne pokrajine in portreti dreves, kot je „Jesensko drevo v premikajočem zraku“.
Ko je bil star 16 let, je Schiele prišel na Dunaj, da bi študiral na Akademiji za likovno umetnost. Toda konzervativni pouk se mu je kmalu zdel nezanimiv in njegov takratni učitelj Christian Griepenkerl prav tako ni bil navdušen nad svojim učencem: »Za božjo voljo samo nikomur ne povejte, da ste se učili pri meni!« Mlad slikar je po treh letih zapustil akademijo in z nekaj sošolci iz študija ustanovil umetniško skupino »Nova umetniška skupina« (nem. „Neukunstgruppe“).
Na Dunaju se zgodi nekaj najpomembnejših srečanj njegovega življenja: spozna svojega vzornika Gustava Klimta, svojo prijateljico in muzo Wally Neuzil in svojo bodočo ženo Edith Harms.
Dunaj je bil v času moderne v znamenju kulturnega preobrata, stran od pretirane mestne sramežljivosti k osvoboditvi moralnih prisil. Sigmund Freud je v tem času napisal »Tri razprave o teoriji seksualnosti«, Schiele pa je v tej razgreti dunajski atmosferi našel svoj poseben ekspresionistični stil in s svojimi prikazi seksualnosti postal eden izmed najbolj provokativnih umetnikov svojega časa. Leta 1912 je v časopisu Neue Presse pisalo: »Njegove zmote spadajo med najbolj ogabne stvari, ki smo jim bila do zdaj priča na Dunaju.« Groteskne kreature in akti – moški in ženski – so šokirali. Ampak Schiele je bil prepričan v svojo umetnost: »Tudi najbolj erotična umetnost ima svojo svetost.«
Leta 1918 je Egon Schiele pri 28 letih na Dunaju umrl zaradi španske gripe in zapustil bogato zbirko grafičnih del. Bil je na dobri poti do želene popularnosti in samozavestno je napovedal: »Po moji smrti, prej ali slej, me bodo ljudje zagotovo hvalili in občudovali mojo umetnost.«
Njegove slike in grafike danes dosegajo visoke cene na mednarodnih dražbah. Največja zbirka Schielejevih del na svetu se nahaja na Dunaju v muzeju Leopold Museum, pomembna dela pa hranita tudi muzeja Belvedere in Albertina.
Muzej Leopold Museum v okrožju MuseumsQuartier na Dunaju hrani z 42 slikami, 184 akvareli, risbami in tiskanimi grafikami ter številnimi avtografi in variami največjo in najpomembnejšo zbirko Egona Schieleja na svetu. Ta je del stalne razstave Dunaj 1900 – rojstvo moderne, ki nudi obširen vpogled v fascinantni Dunaj okoli leta 1900 z mojstrovinami umetnikov, kot so Gustav Klimt, Oskar Kokoschka, Koloman Moser in umetnine Wiener Werkstätte.
Narava ni navdihovala le njegovega nekonvencionalnega, barvitega opusa, temveč je bila v sožitju z njo njegova celotna življenjska filozofija.
Slikar Gustav Klimt ni bil le eden najpomembnejših predstavnikov jugendstila in soustanovitelj dunajske secesije, ampak tudi ljubitelj lepih stvari v življenju. Pri tem ga je navdušila zlasti estetika vrtnice kot simbol strasti.
Čudovite avstrijske pokrajine, regije in kraji so vir navdiha za številna umetniška dela – tako v slikarstvu kot tudi v glasbi in literaturi. Služijo kot kulisa za številne romane, slike in pesmi. Odpravimo se na raziskovalno popotovanje.
