Veliki Oskar Kokoschka se je rodil v majhnem mestu Pöchlarn ob Donavi. Svojo domovino je nosil v srcu do konca življenja. Danes je slavni ekspresionistični slikar v spodnjeavstrijskem mestu prisoten bolj kot kadarkoli prej.
Dr. Bernadette Reinhold pravi, da so seveda ponosni in da je to konec koncev nekaj prav posebnega. »Pöchlarn ima samo slabih 4000 prebivalcev! To, da se je Oskar Kokoschka rodil tukaj in da je njegova rojstna hiša postala razstavni in dokumentacijski center – to je velika sreča.« Izjemni umetnik je še danes prisoten po celem majhnem mestu ob spodnjeavstrijski Donavi. OK – kot ga še vedno imenujejo prijatelji umetnosti – je sicer svoj rodni kraj zapustil zelo rano. A mestece Pöchlarn še danes nosi njegov pečat.
Opaziti ga je že na prvem sprehodu, saj se ogromne površine z njegovimi slikami nahajajo na fasadah: »Der Marabout von Temacin«, »Stillleben mit Maske«, »Mädchen mit Halskette« – kdor hoče videti vse, naj sledi poti velikega Kokoschke »Großen Kokoschka 2.0“, ki vodi v krogu do vseh fasad z njegovo umetnostjo. Še bolj intenzivno lahko ekspresionističnega umetnika doživite v »Oskar Kokoschka Dokumentation«. Tako se imenuje razstavni center, ki se nahaja v njegovi rojstni hiši in nekdanjemu hlevu.
„OK je vedno ostal povezan z Pöchlarnom.“ Bernadette Reinhold je vodja centra Oskar Kokoschka Zentrum na Univerzi uporabne umetnosti na Dunaju (nem. Universität für angewandte Kunst) in velja za priznano strokovnjakinjo za Kokoschko. »V zgodbah in pripovedkah se je vedno znova navezoval na svoj rojstni kraj.« Donava je bila vedno centralni kraj za svetovljana, ne glede na to, ali je trenutno živel v Londonu, potoval po Bližnjem vzhodu ali delal ob Ženevskem jezeru.
Po vojni so se v Pöchlarnu spomnili velikega sina mesta: v petdesetih letih je Kokoschka obiskal svoj rodni kraj, kjer so ga proglasili za častnega meščana. »Ustanovitev dokumentacije v njegovi rojstni hiši: to je bila tako rekoč njegova vrnitev za vedno.«
»To, da se je rodil ob reki, kjer je vedno vse v gibanju in različni vplivi tako rekoč priplavajo s tokom, je bilo zanj izrednega pomena. Podonavje je bilo za OK njegov osrednji kraj.
Leta 1886 rojen Kokoschka je bil to, čemur bi dandanes rekli multitalent. Pisal je dramska besedila in pripovedi, zasnoval dekoracijo za gledališča in zasnove mozaikov za cerkve. Predvsem pa je risal, in to tako, kot noben drug umetnik njegovega časa. Zaslovel je s portreti, pri katerih ni šlo za podroben prikaz očitnega stanja, ampak so bile v ospredju karakterne poteze posameznika in osebnost modela.
Ljudje na Kokoschkinih slikah izžarevajo optimizem, prav tako pa sta vidni njihova negotovost in notranja razdvojenost, včasih tudi njihove skrbi in bolečina. Kokoschkine slike so pogosto opredeljene kot čustvena umetnost. Na sliki zajeti celega človeka in ne zgolj njegovo zunanjost − to je OK zmeraj poskušal doseči.
V Pöchlarnu ni preživel veliko časa. Že zgodaj ga je vleklo navzgor po Donavi na Dunaj, kjer je že pri rosnih letih postavil temeljni kamen svoje kasnejše slave. Po prvi svetovni vojni je bil profesor v Dresdnu, leta 1923 pa je vzel neplačan dopust, s katerega se ni nikoli vrnil, ampak je leta potoval po Evropi, Severni Afriki in Zahodni Aziji ter risal in slikal.
Ko se je začelo neodobravanje njegove umetnosti s strani nacionalsocialistov, je OK emigriral v London in ustvarjal politična dela, s katerimi je grajal londonsko politiko popuščanja ter ozaveščal o trpljenju otrok med vojno. Nekaj podobnega domovini je nemiren popotnik našel kasneje ob Ženevskem jezeru. Tam je leta 1980, torej v 94. letu starosti, tudi umrl.
Kokoschko so bolj kot karkoli drugega zanimali obrazi, na skoraj polovici njegovih del so namreč upodobljene glave. Naslikal je Adolfa Loosa, Karla Krausa, Golda Meirja, Ezro Pound, Theodorja Heussa in Ludwiga Ehrhardta.
Leta 1966 je dobil naročilo, da portretira takratnega nemškega zveznega kanclerja Konrada Adenauerja. Ta slika – ena izmed najslavnejših – je do pred kratkim 16 let visela v pisarni Angele Merkel.
Biti tako prisoten v času: to bi bilo političnemu umetniku gotovo všeč.
Slikar Gustav Klimt ni bil le eden najpomembnejših predstavnikov jugendstila in soustanovitelj dunajske secesije, ampak tudi ljubitelj lepih stvari v življenju. Pri tem ga je navdušila zlasti estetika vrtnice kot simbol strasti.
Avstrijska impresionistka je bila prva ženska, ki je delala na prostem. Njene slike pokrajine spadajo med najbolj impresivna dela poznega 19. stoletja.
Ne gre za enega izmed njegovih popularnih aktov, temveč za sliko pokrajine. Egon Schiele je znan predvsem po svojih bizarnih portretih in figurah.
Kaj bi bil Dunaj brez svojih ljubljenih kavarn? Kako je nastala ta tradicija? In zakaj je videti, kot da umetniki uspevajo in rastejo v okolju kavarn?
