Avstrija obožuje advent, božične sejme in božične piškote

Advent v prevodu pomeni 'prihod', s čimer je mišljeno rojstvo Kristusa. V tem posebnem času so se v Avstriji pojavili številni običaji – nekateri med njimi so tudi iz nekrščanskega sveta. Za adventni čas je značilna skupna peka božičnih piškotov, uživanje ob adventnem koledarju, čutno in mirno druženje ob glasbi v družinskem krogu, srečanje s prijatelji na božičnem sejmu, izdelovanje božičnih okraskov in vezanje oz. izdelovanje adventnega venčka.

Božič je krščanski praznik. Na božični večer, 24. decembra, ljudje praznujejo Jezusovo rojstvo. Kristjani verjamejo, da je Jezus Kristus pred več kot 2000 leti prišel na svet kot Božji Sin, da bi rešil ljudi. Povezovalna in skupnostna narava božiča je že zdavnaj zaživela svoje življenje in zato ljudje božič praznujejo tudi brez verskega ozadja. 

Božič je tipični družinski praznik oz. praznovanje, pri katerem se na božični večer pogosto zbere več generacij. Velja kot praznik ljubezni, miru in čutnosti. Ljudje se običajno zberejo okrog okrašenega božičnega drevesa, ki je osvetljeno s svečami in pod katerim ležijo božična darila. Vsaka družina je sčasoma razvila svoje lastne obrede, kako večer preživeti skupaj. Skoraj nikoli pa ne sme manjkati tudi tradicionalna božična pesem Sveta noč, blažena noč.

Adventni venček oz. venec se je prvič pojavil leta 1839 v Nemčiji in sčasoma postal priljubljen simbol božičnega časa tudi v Avstriji. Venček s štirimi svečami je imel že od nekdaj funkcijo koledarja. Vsako adventno nedeljo prižgemo novo svečo, ki kaže na to, koliko časa je še do Svetega večera.

Adventni koledar ima v krščanskih običajih pomembno funkcijo od 19. stoletja. Služi – podobno kot adventni venček – kot časomer do božiča. Prvega decembra se začne odpiranje prvega okenca oz. »vratc«. Prvi adventni koledar se je menda pojavil že leta 1851, prvi natisnjen pa leta 1902. V današnjem času so priljubljeni modeli, ki jih izdelate sami oz. so narejeni doma – pri izdelavi takšnih, domišljija skorajda nima meja.

Za mnoge v Avstriji je božično drevo, okrašeno z božičnimi kroglami, okraski, sladkarijami, osrednji del božičnega oz. svetega večera. Pod žarečim božičnim drevescem ležijo darila, ki si jih slovesno podarimo. Že Werther, protagonist romana Trpljenje mladega Wertherja, avtorja Johanna Wolfganga von Goetheja, iz leta 1774, je bil navdušen nad okrašenim drevescem z voščenimi lučkami, sladkarijami in jabolki. 

Božično drevo ima svoje korenine v poganskih običajih kot simbol plodnosti in vitalnosti. Katoliška cerkev je ta nereligiozni običaj (dolgo časa) zavračala. Božična drevesa so bila v katoliških cerkvah dovoljena šele v sredini 20. stoletja. Prvo božično drevo je družabnica Fanny von Arnstein postavila leta 1814 na Dunaju. Dobro situirane družine na Dunaju so običaj hitro prevzele. V 19. stoletju so zaradi velikega povpraševanja po božičnem drevesu začeli pogozdovati z jelko in smreko. Vse več družin pa v okviru trajnostnega življenja uporablja »živo božično drevo«, ki je posajeno v loncu in se vsako leto ob božičnem času okrasi.